Bleiweis vitezi Trsteniški

BLEIWEIS (Playbes, Pleiweis, vitez Bleiweis plemeniti Trsteniški), plemiška družina.

Rod Bleiweisov ima korenine domnevno v okolici Vrbskega jezera na Koroškem, vendar priimek Pleybes zasledimo na Gorenjskem že v 16. stoletju. V vasici Trstenik pod Storžičem se je njihovi domačiji po domače reklo »pri Frjancu«. Z nje je izviral Nikolaj Playbes (u. 1806), ki je postal kranjski meščan in si kot trgovec in tkalec ustvaril premoženje. Njegov sin Valentin (1785–1866) je že uporabljal družinsko ime Pleiweis, ki se je še nadalje ohranilo v kranjski veji rodbine, medtem ko je ljubljanska veja pozneje prevzela obliko Bleiweis. Valentin Pleiweis (1775–1866) je kot trgovec in podjetnik spletel poslovne mreže na Dunaj, v Trst in Gradec. Poročil se je s Terezijo Smrekar (1783–1826), v tem zakonu se je kot najstarejši 1808 rodil sin Janez, poznejši vitez Trsteniški.

Janez Bleiweis (1808–1881) kot začetnik rodu vitezov Bleiweisov je na Dunaju najprej študiral splošno medicino (doktoriral 1832), opravil porodniški tečaj (magister porodništva 1833) in pozneje študiral še veterino (diploma 1835). Bil je priznan zdravnik in živinozdravnik, profesor in politik, pisatelj in časnikar ter dolgoletni (1843–67) urednik Kmetijskih in rokodelskih novic in je odločilno vplival na kulturno in politično življenje na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja. Bil je tudi namestnik deželnega glavarja na Kranjskem (1878–81). Viteški red železne krone III. stopnje mu je 1881 prinesel pravico do plemiškega stanu s stopnjo viteza. Predikat »Trsteniški« si je Bleiweis izbral po kraju, od koder so bili njegovi predniki. Še istega leta je umrl, njegov pogreb pa je bil eden najveličastnejših, kar jih je v tistem času videla Ljubljana. Še danes stoji na Navju njegov dobro ohranjeni, več kakor tri metre visoki nagrobnik iz tonalita s slovenskim napisom. O njem je romanizirano biografijo z naslovom Slovenski oratar 1990 napisala Tita Kovač Artemis. (Glej članek Bleiweis, Janez.)

V zakonu z Dunajčanko Karolino (Lotti) Fellner se je Janezu Bleiweisu rodil le sin Karel (1834–1909), ki je tako kot oče postal zdravnik. Karel je mdr. služboval v Kranju in Tolminu, dokler se ni 1867 ustalil v Ljubljani, kjer je 1871 postal primarij ljubljanske deželne bolnišnice. Bil je začetnik sodobne slovenske psihiatrije, na njegovo pobudo je začela delovati psihiatrična bolnišnica na Studencu pri Ljubljani. Bila je prva tovrstna ustanova na Slovenskem in je za Kranjsko pomenila velik zdravstveni napredek. Karel se je ukvarjal tudi s politiko in bil 1894–1909 ljubljanski podžupan (Glej članek Bleiweis, Karel.)

Med Karlovimi tremi sinovi je šel tudi srednji sin Demeter (1871–1928) po očetovih zdravniških stopinjah in postal šef zdravnik pri Osrednjem uradu za zavarovanje delavcev ter bil soustanovitelj prvega slovenskega protituberkuloznega dispanzerja in prvega deželnega društva za pomoč pljučnim bolnikom. (Glej članek Bleiweis, Demeter.) Njegov sin Fedor (1901–1967) je bil športnik (namiznoteniški igralec) in športni organizator.

Najstarejši Karlov sin Janko (1865–1945) je bil visoki uradnik na ljubljanskem magistratu, najmlajši Milan (1874–1938) pa vojak, ki je v avstrijski vojski dobil čin polkovnika in 1919 kot Maistrov borec sodeloval v (neuspešni) ofenzivi na Koroškem. Jankov sin Janko (1909–2005) je doktoriral s področja gradbeništva in geodezije ter bil mdr. dekan Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo (1973–75). Po drugi svetovni vojni je bil priznan strokovnjak na področju hidrotehnike. Uvajal je sodobne metode pri projektiranju prvih slovenskih in tudi jugoslovanskih hidroelektrarn. Pomemben je njegov prispevek k razvoju hidravličnega modeliranja hidrotehničnih objektov in pri uvajanju sodobnih metod pouka za študente hidrotehnike. (Glej članek Bleiweis, Janko.)

Jankov brat Saša (1913–1991) se je ukvarjal predvsem z varstvom gozdov in gozdno entomologijo ter razvijal gozdu prijazno varstvo gozdov, ki ga je s seminarji uvajal v gozdarsko prakso. (Glej članek Bleiweis, Saša.)

Danes potomci razvejane rodbine živijo predvsem v Ljubljani.