Bucelleni

BUCELLENI (Bucellini), baroni, grofje, podjetniška družina.

Družina izvira z gradu Reichenberg v bližini Metza v današnji Franciji. V 6. stoletju se je naselila v Luksemburgu in nato v Nemčiji. V 14. stoletju ji je milanski vojvoda Gian Galeazzo podelil grad v bližini Bergama, v 15. stoletju pa se je ločila v dve liniji, ena je živela v Brescii, druga pa v Bergamu. Slednja se je v času prve avstrijsko-beneške vojne (1508–21) odselila na Goriško ter se že naslednjo generacijo ločila na goriško in kranjsko linijo. Prvi predstavnik družine Bucelleni na Kranjskem je bil Bernard (r. pred 1500, umrl po 1538). 1526 je bil glavar v Tolminu in potem v Pazinu. Ok. 1528 je prišel v Planino pod Golico ter v bližini tamkajšnjega rudnika železove rude ob pomoči breščanskih kovaških mojstrov zgradil plavž in obrat za pridobivanje jekla. Ključ za povečanje proizvodnje je bil močnejši vodni pogon za kladiva in mehove. Tega si je obetal na Savi, zato je od nemškega kralja Ferdinanda I. pridobil dovoljenje za gradnjo in tam 1538 zgradil fužino. Ker je šlo za novo tehnologijo v metalurgiji na nekdanjem Kranjskem in ker so jo prinesli kovaški mojstri iz Brescie, so jo poimenovali breščanska metoda, novo kakovost materiala pa breščansko jeklo. Takšen način pridobivanja jekla se je s pomočjo italijanskih družin uveljavil tudi v drugih fužinah na Slovenskem. Družina Bucelleni je v 16. stoletju zgradila fužine še na Savi, Plavžu in Javorniku.

Bernard Bucelleni je na Savi zgradil graščino, plavž in fužino. Njegovi nasledniki so železarsko podjetje vodili ob pomoči družabnikov. Nekaj let pred 1585 je bil njihov družabnik solastnik plavža in fužine Lenart Hren, ljubljanski župan in oče škofa Tomaža Hrena. 1595 je Bernardov vnuk Julij Bucelleni (ok. 1550–pred 1616), ki je še vedno uporabljal stari plavž v Planini pod Golico, odkupil premoženje Hrenovih dedičev na Savi in tam začel graditi nov plavž. 1606 je dal na Savi postaviti cerkev Marijinega vnebovzetja, ki jo je še istega leta posvetil ljubljanski škof Tomaž Hren. Na željo Julijevega sina Horacija (1598–17. 2. 1664, Dunaj), svetovalca cesarjev Ferdinanda II. in III., je Tomaž Hren 1624 v Planini pod Golico zaznamoval prostor še za cerkev sv. Križa. Njegovo željo so uresničili šele 1685, ko jo je posvetil ljubljanski škof Žiga Krištof Herberstein. Gradnjo je omogočil Horacijev brat Oktavij Bucelleni (ok. 1600–1691), doktor teologije, ljubljanski stolni prošt in nekaj časa predsednik kranjskega deželnega zbora. Horacij je bil 1636 povišan v viteza in sprejet med kranjske stanove. 1651 je skupaj z bratiin njihovimi dediči dobil baronski naziv s predikatom »von Reichenberg«. Horacijev sin Julij Friderik (1639–5. 2. 1712, Dunaj), ki je bil 1694–1706 dvorni kancler, je 1683 dobil grofovski naziv. Poleg savske graščine je posedoval še gradova Karnabrunn in Seibersdorf v Dolnji Avstriji. Z ženo Ano Margaretho baronico von Stozzing je imel šest hčera in sina Friderika Pavla Konrada (1670–1690). Družinsko linijo na Kranjskem je nadaljeval Nikolaj Pavel grof von Bucelleni (1677–1750), nečak Julija Friderika.

Bernard Bucelleni je v prvi polovici 16. stoletja zgradil plavž in fužino na Plavžu, ki so ju njegovi nasledniki kasneje izgubili. Že 1569 se tam omenjajo novi lastniki. Ponovno ju je 1605 kupil Orfej Bucelleni (pred 1587–1637), fužinar na Javorniku, v Radovni in Mojstrani. Orfej ni pripadal kranjski veji družine. O goriški in breščanski liniji ni veliko podatkov. Orfej je bil sin Johanna Bucellenija (umrl 1587), vojaškega poveljnika, ki se je bojeval na Siciliji. Imel je še brata Franca (umrl 1621), ki je bil stolni prošt v Brescii. Stric Gabrijel (umrl 1579 na Ogrskem) je 1557 gradil fužino na Javorniku, kasneje je bil vojaški poveljnik enot cesarja Maksimilijana II. in Rudolfa v vojni s Turki. Orfej se že 1598 omenja kot lastnik fužine na Javorniku in v Radovni. Z ženo Camilo, r. Coronini s Kromberka, s katero je imel dvanajst otrok, sta 1617 zgradila cerkev sv. Barbare na Plavžu. Po 1620 je Orfej Bucelleni padel v cesarjevo nemilost, ker je na Jesenicah nudil zavetje roparski tolpi in gradil obrambne stolpe. Prodal je svoje imetje, zapustil deželo in se naselil na Beneškem. Javorniško fužino je 1690 kupila kranjska linija družine Bucelleni.

V začetku 18. stoletja se je kranjska linija močno zadolžila. Vzrokov je bilo več. Najpomembnejši je bil ta, da je bila proizvodnja zaradi velike porabe oglja predraga. Nikolaj Pavel grof von Bucelleni ni imel sredstev za obratovanje ter za vzdrževanje javorniške in savske fužine. Prvo je 1738 prodal Frančiški Tereziji baronici Moscon, za drugo pa je nagovarjal državo, da bi jo kupila in spremenila v livarno topov. Do prodaje ni prišlo. Družinsko podjetje je na različne načine želel rešiti Julij Andrej grof von Bucelleni (1704–1770). Poravnal je nekaj dolgov svojega strica Nikolaja Pavla, pridobil pravico za iskanje svinca v okolici Planine pod Golico in se celo s turškim podjetjem Malo Osman & Co. sporazumel za prodajo savske fužine. Cesarske oblasti so to prodajo preprečile. 1764 je šlo imetje Bucellenijev na Savi na licitacijo. Za 55.000 goldinarjev so ga kupili njihovi tržaški upniki Brentani, Cimaroli in Venino, ki so ga čez dve leti za 5.000 goldinarjev višjo ceno prodali Valentinu Ruardu. S tem se je končala zgodovina te fužinarske družine na Slovenskem. Grofje Bucelleni so se izselili v Avstrijo, kjer so v 19. stoletju izumrli.