Breckerfeld

BRECKERFELD, plemiška rodbina.

Breckerfeldi, ki domnevno izvirajo iz Porenja, so na Kranjskem izpričani od 1630 naprej. Ena od rodbinskih vej se je do začetka 18. stoletja imenovala Pleško pl. Breckerfeld.

Konrad Adam pl. Breckerfeld (domnevno 1610–1665) je bil rojen v Jülichu v Westfaliji kot edini sin pripadnika cesarske pehote Petra Breckerfelda in Elizabete, r. von Bachars und Hecht. Medicino je študiral v Kölnu, Parizu, Avignonu, Padovi, Bologni, Mantovi in Pisi. Na Kranjsko naj bi prišel že ok. 1630, morda na pobudo kranjskih deželnih stanov, ki so zaradi pomanjkanja kadra zdravnike iskali tudi zunaj deželnih meja. S poroko s Felicito Gnediz je Konrad Adam pridobil posestvi Rekštajn (Teriška vas) in Impoljca (Impelhoffen) pri Boštanju ob Savi ter predikat zu Impelhoffen. 1640 je kot zdravnik izpričan v Novem mestu. 1643 je v Zagrebu nadomestil zdravnika Jeronima Paglichija. Plemiški naziv je pridobil 1661.

Družinsko zdravniško prakso je po Konradu Adamu nadaljeval Wolfgang Konrad (1661–10. 5. 1715), ki je 1678 diplomiral v Bologni. 1680 se je poročil z Marijo Ano, hčerjo prvega kranjskega protomedikusa ljubljanskega zdravnika Franca de Coppinija, s čimer je utrdil položaj Breckerfeldov med kranjskimi izobraženci in novim plemstvom. V zakonu se jima je rodilo osem otrok. Z vzpostavitvijo rodbinskih vezi sta rodbini Coppini in Breckerfeld bržkone stremeli k monopolu v medicinski praksi na Kranjskem. Da so bili povezani tudi še po sredini 18. stoletja, potrjuje zakonska zveza med njegovo vnukinjo Marijo Bernardino Terezijo Breckerfeld in Francem Ksaverjem Coppinijem.

Wolfgang Konrad je bil kot zdravnik poznan tudi preko meja Kranjske. Pri njem so se na začetku 18. stoletja zdravili premožni Hrvati, med njimi Adam grof Ratkaj, zagrebški škof Martin Brajković in vojaški poveljnik Franjo Chernkoczy. Wolfgang Konrad je 1698 proti doplačilu zamenjal družinsko rezidenco v Impoljci za Mordaxov grad Stara Loka pri Otočcu. 1692–95 je daroval večji del sredstev za izgradnjo kapele škapulirske Matere božje v novomeškem frančiškanskem samostanu, kjer je v rodbinski grobnici tudi pokopan.

Zanimanje za naravoslovje je podedoval tudi najstarejši sin Wolfganga Konrada, jezuit Franc (r. 7. 2. 1682, Ljubljana; u. 29. 9. 1744, Cluj, Romunija), ki je bil astronom kraljeve zvezdarne v Cluju v Romuniji. Matematiko je predaval na univerzah v Trnavi, Košicah in Gradcu. Napisal je več odmevnih znanstvenih spisov, med drugim priročnik o merjenju časa Compendium horographiae (Košice, 1732–1734) in razpravo o odklonih nihal Dissertatio de deviationibus pendulorum (Cluj, 1742). Fiziki in matematiki se je posvetil tudi Francev mlajši brat Leopold Friderik, ki je bil prav tako duhovnik, tako kot tudi tretji brat Wolfgang Anton. Najmlajši brat Janez Sigismund Breckerfeld (r. 11. 4. 1689, Novo mesto; u. 6. 6. 1760, Stari Grad, Zagrad pri Otočcu?), ki je po očetu Wolfgangu Konradu podedoval grad Stara Loka, je bil državni uradnik ter avtor več traktatov o gospodarsko-pravnih vidikih Kranjske in genealoških besedil o kranjskem plemstvu. Seznam njegovih spisov, delno ohranjenih v Arhivu Republike Slovenije (ARS) ter v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) v Ljubljani, je objavil Heinrich Georg Hoff v delu Historisch-statistisch-topographisches Gemälde vom Herzogthume Krain (1808, 2. del). Kot navaja Viktor Steska, je bil Janez Žiga spreten ljubiteljski slikar, poznavalec in zbiratelj, v gradu Stara Loka naj bi zasnoval odlično zbirko 144 slik, med katerimi naj bi bila tudi dela velikih mojstrov. Zbirko, ki se ni ohranila, je 1789 podrobneje popisal njegov sin Franc Anton, prepis pa je objavil Viktor Steska. Arhivski viri sicer potrjujejo zanimanje Janeza Žige za slikarstvo, a kaže, da je bila njegova zapuščina slik v Stari Loki skromnejša. Breckerfeldi so bili tudi lastniki obsežne knjižnice.

Franc Anton Breckerfeld (r. 31. 12. 1739, Stari grad, Zagrad pri Otočcu; u. 30. 1. 1806, Ljubljana) je bil praktičen gospodarstvenik in član Kranjske kmetijske družbe, za katero je dopolnil vinogradniški zakon in spisal priporočila za izboljšanje trtnih sort (1780). Bil je vnet zbiratelj leksikografskega, biografskega in topografskega gradiva. Dopolnil je Valvasorjevo topografijo Kranjske, napisal topografijo Novega mesta (Neustädtl – Rudolfswerth : Versuch und Beitrag zu einer Landkrainerischen Topographie, 1790) in biografske komentarje k Spominski knjigi Dizmove bratovčine. Med njegovimi topografskimi in potopisnimi deli sta posebej dragocena opis župnijskega vikariata sv. Petra na Otočcu (Mittheilungen des historischen Vereines für Krain, 3, 1848) in poročilo o Šmarjeških Toplicah. Kot komisar za davčno regulacijo je 1803 v potopisnih sestavkih in v pismih prijatelju Jožefu Kalasancu baronu Erbergu slikovito opisal razmere v Istri. Franc Anton je imel pomembno vlogo v t. i. Zoisovem krogu; Zoisu je posredoval podatke o poimenovanjih rastlin in živali, Anton Tomaž Linhart pa se je nanj oprl pri Poskusu zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije. Iz njegovih leksikografskih zbirk in rokopisov, ki so se delno ohranili v ARS ter v rokopisni zbirki NUK, je mdr. črpal Erberg pri Poskusu osnutka za literarno zgodovino Kranjske.

Podobno kot Franc Anton je tudi njegov sin Adolf pl. Breckerfeld (1784–1840) prijateljeval z Jožefom Kalasancem baronom Erbergom. V rokopisni zbirki avstrijske Nacionalne knjižnice se je ohranila Adolfova risba, kopija portreta ljubljanskega škofa Krištofa Ravbarja iz Erbergove zbirke portretov Kranjcev.

Grad Stara Loka je ostal v lasti rodbine vse do začetka 19. stoletja, ko je po smrti Franca Antona in njegovega sina Adolfa prešel v last italijanskih grofov Margheri de Commandona.