Bogenski

BOGENSKI (die Grafen von Bogen), plemiška rodbina.

Ena vodilnih bavarskih visokoplemiških rodbin 12. in prve polovice 13. stoletja je bila močno prisotna tudi v slovenskem prostoru. Jedro prvotne posesti na Bavarskem je ležalo v vzhodnem Donaugauu pri Straubingu, severno in južno od Donave. Prvotno so se imenovali po gradu Windberg, ko so tu ok. 1130 ustanovili premonstratenski samostan, pa po gradu Bogen.

Starejša genealogija je negotova in za izvor v družini Babenberžanov ni dokazov. Ena veja Bogenskih (izumrla 1148) je imela od srede 11. stoletja odvetništvo nad škofijo Regensburg in njeni člani so se po tem vedno imenovali advocatus Ratisponensis. Skupaj z grofovsko vejo so ok. 1100 ustanovili samostan Oberalteich in grofje so 1148 po njih podedovali posesti in odvetništva. Bogenski so imeli že od 11. stoletja grofovske pravice v Donaugauu, po izumrtju grofov iz Formbacha so 1158 pridobili grofijo Künziggau, 1230 velike fevde škofije Passau (del grofije Windberg) in grofijo Deggendorf. K moči rodbine so prispevala številna odvetništva nad bavarskimi samostani (Niederalteich, Oberalteich, Windberg idr.). Na pomen Bogenskih kaže ok. 1184 sklenjena poročna zveza s češko vladarsko rodbino Přemyslidov (Albert III. je bil poročen z Ljudmilo, hčerjo češkega vojvode Friderika). To jim je prineslo precejšnje posesti ob češki meji (nedokončano novo središče Hohenbogen južno od Eschlkama) in fevde na Češkem (Sušice/Schüttenhofen).

Vzpon rodbine se je začel z grofom Albertom I. (umrl 1144/46), ki je kot prvi posegel tudi v slovenski prostor. Poročen je bil s Hedvigo Weimar-Orlamünde, hčerko 1101 umrlega istrskega mejnega grofa Popona II. (po materini strani je bila iz rodbine Spanheimskih), ter eno dveh dedinj obsežnih posesti na Kranjskem in v Vipavski dolini (drugi del je pripadel grofom Andeškim). Ali so iz iste dediščine izvirala bogenska gospostva na Koroškem (Khünburg v Ziljski dolini, Ribnica/Reifnitz ob Vrbskem jezeru, Krnos/Gurnitz v Podjuni), v Posavinju (Dobrna) in okrog Ljubljane, ni gotovo. Albertov sin Hartvik (umrl ok. 1150) je oglejskim kanonikom podelil tri kmetije v Ljubljani (in Laybach), pred odhodom s kraljem Konradom III. na drugo križarsko vojno 1147 pa je bogensko alodialno gospostvo Dobrna (allodium Dobern) prodal škofiji Krka. Oboje pomeni prvo dokumentirano dejavnost Bogenskih v slovenskem prostoru. Posest pri Ljubljani je izpričana še v darovnici za samostan Stična, ki je od Hartvikovega brata Bertolda II. (umrl 1167) prejel kmetijo v Dravljah. Pomembnejša pa so bila bogenska gospostva Vipava, Novi grad nad Preddvorom na Gorenjskem in Krško – kot njihove utemeljitelje lahko štejemo Bogenske. 1154/56 je grofica Hedviga (umrla 1162) samostanu Vetrinj podelila posesti pri Vipavi in pri Bašlju na Gorenjskem; ob tem je prvič izpričan Novi grad. Tako vipavsko gospostvo kot gorenjska posest so izvirali iz njene weimar-orlamündske dediščine, ki se je razdelila na bogenski in andeški del (v tem je najverjetneje tudi izvor ločenih gospostev Zgornja in Spodnja Vipava). Drugačno je poreklo Krškega, ki ga ni moč povezovati z Weimar-Orlamündskimi. Prvič je izpričano v posesti Bogenskih 1154 oz. 1155, ko ga je obiskal grof Bertold II. s svojimi bavarskimi ministeriali. Na vseh treh gospostvih se pojavljajo bogenske ministerialne družine, ki so skupaj s koroškimi ministeriali tvorile vplivno skupino (darovnica grofa Alberta III. in matere Luitgarde za Vetrinj je bila 1171 izstavljena na Koroškem po nasvetu ministerialov de Carinthia, de Carniola et de Bauaria). Najpomembnejša družina med njimi je izvirala s Krnosa in je še do začetka 14. stoletja posedovala gospostvi Zgornja Vipava in Novi grad pri Preddvoru. V Ribnici na Koroškem je bilo morda središče za vse bogenske posesti na jugovzhodu, saj se tam 1171 in 1213 po vzoru bavarskih gospostev omenja prepositus comitis – uradnik s širšimi upravnimi in sodnimi pooblastili.

Bojeviti in ambiciozni Albert III. (umrl 1198, poročen z Ljudmilo Přemys) je večino aktivnosti posvetil zaokroževanju grofije Bogen na Bavarskem ter s tem zvezani kolonizacijski dejavnosti v Bavarskem gozdu in ob češki meji. To je bil verjetno razlog, da je 1189 z listino, izstavljeno v Brežah na Koroškem, gospostvo Krško zastavil salzburškemu nadškofu. Njegovi trije sinovi so ga 1202 skupaj z ministeriali in vsemi pravicami dokončno prepustili Salzburgu in ga dobili nazaj v dosmrtni fevd (do izumrtja 1242). Albert III. je na Bavarskem vodil agresivno politiko in se pogosto vpletal v fajde. Največja je izbruhnila 1192 proti bavarskemu vojvodi Ludviku I. Wittelsbachu in njegovim zaveznikom, grofom z Ortenberga (veja Spanheimov), glede bamberških fevdov ob Donavi. Ob pomoči češkega kralja in Andeških je oplenil južno Bavarsko; 1193 je v spopad posegel cesar Henrik VI. in Alberta je začasno doletel državni preklic (izgon v Apulijo). Kljub temu se je 1197 udeležil cesarjeve križarske vojne in kmalu po povratku naslednje leto umrl. Vdova Ljudmila se je 1204 ponovno poročila z bavarskim vojvodo Ludvikom I., kar je kasneje pomenilo osnovo za dedovanje Wittelsbachov po Bogenskih.

Od treh sinov Alberta III. se je Leopold zapisal duhovniškemu stanu, družinske posesti sta nasledila Bertold III. in Albert IV. (umrl 1242). Z avstrijskim vojvodo Leopoldom VI. sta se 1217 udeležila pete križarske vojne, kjer je Bertold 1218 padel pri obleganju Damiette v Egiptu. Albert IV. je na Bavarskem nadaljeval očetovo ekspanzionistično politiko. Zapletel se je v uničujočo fajdo z grofi Ortenberškimi zaradi fevdov škofije Passau (1226). Rezultat je bil 1230 pridobitev glavnih passavskih fevdov (pol grofije Windberg), kar je skupaj s številnimi odvetništvi nad samostani pomenilo uspešno ozemeljsko zaokrožitev bogenske grofije na Bavarskem. Albert je 1235 (anali Hermana iz Niederalteicha) še enkrat romal v Palestino in naj bi prinesel del svetega križa, ki ga je daroval samostanu Oberalteich. V času državnega preklica cesarja nad avstrijskim vojvodo Friderikom II. Babenberškim 1236–39 in sledeče vojne, ko so bili vsi vzhodnoalpski knezi v cesarjevem taboru, je bil Albert IV. edini pomembnejši vojvodov zaveznik. Umrl je 1242 brez otrok kot zadnji predstavnik Bogenskih.

Bogato dediščino na Bavarskem je prevzel bavarski vojvoda Oton II., po materi Albertov polbrat. Z lego ob strateško in prometno pomembni Donavi je pomenila bistveno povečanje ozemeljske moči Wittelsbachov. Odlični Albertovi odnosi z avstrijskim vojvodo so bili verjetno razlog, da je Friderik II. Babenberški 1242 lahko prevzel večino preostalih bogenskih gospostev na Koroškem in Kranjskem, vključno s salzburškim fevdom Krško. Khünburg, Krnos, Krško in Vipava so navedeni v »babenberškem urbarju«, nastalem pred smrtjo avstrijskega vojvode 1246. Zatem se je Krško vrnilo salzburški nadškofiji, Khünburg je prešel v posest škofije Bamberg (morda je bil bamberški fevd), Ribnico so že prej imeli v fevdu štajerski ministeriali Trušenjski-Dravograjski, Krnos je postal deželnoknežji (fevd Krnoških). Ministeriali Krnoški so gospodovali še na Novem gradu pri Preddvoru (velik del posesti so razdali samostanu Velesovo) in na (Zgornji) Vipavi, ki je 1261 formalno dokončno postala oglejska, ko sta se ji odpovedala vojvoda Ulrik Spanheim in žena Agnes Andeška, vdova avstrijskega vojvode.

Od konca 12. stoletja ne zasledimo več intenzivnejših stikov Bogenskih s posestmi na jugovzhodu države; njihovi ministeriali so vodili bolj ali manj samostojno politiko. Trajno dediščino grofov v slovenskem prostoru lahko vidimo v vrsti trdnih upravno, pravno in socialno (ministeriali) strukturiranih zemljiških gospostev, ki so po njihovem izumrtju že izoblikovana prešla na nove lastnike – nekatere škofije in knežje rodbine. Pri tem lahko izpostavimo zemljiško kolonizacijo, ki je obsežno izpričana kot dejavnost bogenskih ministerialov že na Bavarskem – v Bavarskem gozdu (Bayerischer Wald) in ob češki meji. Domnevamo jo lahko zlasti na Krškem polju po ustalitvi razmer ob ogrski meji 1131, okrog Preddvora na Gorenjskem idr. Zapuščino predstavlja tudi grajska arhitektura. Grofje so mdr. zgradili 1189 prvič omenjeni grad Ribnica ob Vrbskem jezeru, na Khünburgu pa je bil v virih 1248 omenjen palacij zadnjega grofa (palatium quondam comitis Alberti de Pogen), ki si ga je po prevzemu gospostva izrecno zase pridržal bamberški škof. Bogenska dediščina je nenazadnje tudi njihov grb, sestavljen iz modrih in srebrnih rombov, ki je postal osnova grba in zastave dežele Bavarske.