Buset

BUSET (Buseth, Busetti, Busetto), plemiška rodbina.

Prvi oprijemljivi začetki rodbine Buset segajo v okolico Ogleja. Tam naj bi bila v začetku novega veka poznana po predikatu de Griphonibus. Na Kranjskem pa lahko rodbini bolj natančno sledimo od sredine 17. stoletja. Prvi zanesljivi Buset, ki velja tudi za začetnika kranjske plemiške veje, je Jakob Buset, mestni svetnik in mestni sodnik v Novem mestu, ki je bil 1642 kot Jacob Buseto povzdignjen v plemiški stan, njegov priimek pa se je spremenil v Buset. Njegov sin Janez Gregor (umrl 1666) je 1644 od Ludvika pl. Edlinga kupil gospostvo Gracarjev turn. Zaradi tega in na podlagi pridobljenega plemiškega statusa je bila družina Buset 1646 sprejeta med kranjske deželne stanove.

Središče posesti Busetov je bilo Posavje. Rodbina se je konec 17. stoletja razdelila na dve veji. Starejšo je na gospostvu Velika vas pri Krškem osnoval Volf Avguštin (umrl 1711), ki je dal v neposredni bližini v začetku 18. stoletja postaviti tudi gradič v Nemški vasi. Omenjeni gospostvi sta pozneje zaradi slabega gospodarjenja njegovih potomcev pristali v rokah Auerspergov s Šrajbarskega turna. Volfa Avguština omenja tudi Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske, ker se je 1682 v Krškem dvobojeval s Francem Mihaelom pl. Zaro kot zadnjim njegovega rodu in ga ustrelil.

Drugo posavsko vejo Busetov je osnoval tretji sin Janeza Gregorja, Vajkard Eberhard (umrl 1688). Sam je bil sicer po očetovi smrti lastnik Gracarjevega turna, od tasta Leonharda Merheriča, imenovanega Fabjaniča, pa je dobil še gradič Prapreče pri Grosupljem. Njegova zgodnja smrt je za nekaj časa zavrla posestno širitev njegove veje. Šele sin Volf Engelbert (umrl 1773) je za ožjo družino znova pridobil omembe vredno posest – 1723 je v njegove roke prišla graščina Tariška vas pri Boštanju, ki je nato več kot sto let ostala last Busetov. Iz tega obdobja je treba omeniti Jožefa Gabrijela (1716–76), najstarejšega sina Volfa Engelberta, ki je bil kranjski deželni svetnik in direktor (inšpektor) za ceste. Imel je tudi eno večjih knjižnic na takratnem Kranjskem.

Iz rodbine Buset je izšlo nekaj visokih cerkvenih dostojanstvenikov, npr. Leopold (krstno ime Janez Krstnik, 1717–71), ki je bil kostanjeviški opat. Najbolj znan pa je bil Kajetan Ignac (1745–1803). Teologijo je študiral v Rimu, bil nekaj časa župnik v Avstriji, nato pa je postal prošt v Pazinu (1774), vikar poreške in puljske škofije in stolni kanonik v Pićnu. Karierna pot ga je nazadnje pripeljala do Trsta, kjer je bil najprej generalni vikar, 1796 pa je zasedel mesto tamkajšnjega škofa, ki ga je obdržal do smrti 1803. Bil je zadnji samostojni tržaški škof pred sedisvakanco, ki je prinesla združeno tržaško-koprsko škofijo.

Zadnji član rodbine Buset je bil Janez Nepomuk (1753–1837), ki je bil 1799 povzdignjen med barone. Bil je relativno visok in pomemben uradnik, mdr. okrožni komisar v Temišvarju, kranjski deželni odbornik, gubernialni svetnik in po odpravi gubernijev stanovski odposlanec na dvoru. Bil pa je tudi predsednik Kranjske kmetijske družbe, častni član poljedelske družbe in član Ljubljanske filharmonične družbe. Tariško vas je 1826 prodal grofom Hohenwartom. Z njegovo smrtjo 1837 je rod Busetov na Kranjskem izumrl.

Le nekaj let dlje se je obdržala stranska in do nedavnega neznana veja Busetov, ki jo je nadaljeval Anton Valerij (r. 1706), vnuk Volfa Avguština z Velike vasi. Bil je vojaški častnik, stotnik v polku grofa Bátthyanyja, in se je z družino naselil v Prekmurju, v Cankovi, njegovi potomci pa so se poročili v okoliške kraje na tej in oni strani današnje slovensko-avstrijske meje. Njegova veja se zlasti v Prekmurju v moški liniji pod priimkom Buzeti nadaljuje še danes.