Barbo - Waxenstein

BARBO-WAXENSTEIN, grofje, plemiška družina.

Začetke rodbine grofov Barbo segajo v čas Beneške republike v 13. stoletju. Teorije o izvoru družine v antičnem Rimu niso podprte z viri. Eden najznamenitejših članov poznosrednjeveških Barbov je bil Peter (1417–71), ki je 1464 postal papež Pavel II. Za slovenski prostor je pomemben, ker je potrdil izvzetost ljubljanske škofije izpod oglejskega patriarhata in njeno neposredno podrejenost papežu. Približno v istem času se je od glavne beneške linije Barbov (ta je v Benetkah izumrla sredi 18. stoletja) odcepila veja, ki se je najprej naselila v beneški Istri, nato pa še v habsburški Istri. Prvi Barbo na Kranjskem se je imenoval Blankus in je bil imetnik istrskega gospostva Klana. Njegov vnuk Janez Bernardin pa je v začetku 16. stoletja s poroko z istrsko plemkinjo Marto Moise pl. Moisevich pridobil še eno istrsko gospostvo, imenovano Kožljak (nem. Waxenstein ali Wachsenstein), po katerem se je začela rodbina imenovati. Kasneje je ob večkratnih povzdigih posameznih rodbinskih vej v baronski (1622, 1629, 1651) in nazadnje še v grofovski stan (1674) ime tega gospostva postalo predikat oz. del njihovega plemiškega priimka. Od takrat so bili člani rodbine Barbo v habsburških deželah poznani pod dvojnim imenom Barbo-Waxenstein. Njihov uradni naziv s predikati je sicer zajemal še nekatere druge posesti v njihovi lasti – tako so imeli poleg naziva grofov Barbo-Waxenstein še naziv baronov na Gotniku, Pazu in Čušperku ter gospodov na Kieselsteinu, Rakovniku in Dragomlju. Vse do 19. stoletja so zlasti na Kranjskem zasedali pomembne položaje v upravi, sodstvu in vojski. V drugi polovici 16. stoletja se je rodbina začela deliti na več glavnih in stranskih linij. Ena izmed glavnih linij se je imenovala po Pazu v Istri, njen začetnik pa je bil Bernardin (umrl 1551), ki je bil 1547 sprejet med kranjske deželane in je postal predsednik kranjskega stanovskega odbora. Člani paške linije so 1626 dobili deželanstvo Spodnje Avstrije, ob koncu 17. stoletja pa še deželanstvo Štajerske (1687) in Koroške (1697). Volfgang Eberhard (1656–1730) je bil med drugim lastnik gospostva Podsreda, njegov najstarejši sin Karel Hanibal (1686–1748), ki je bil kanonik v Passauu, pa je bil zadnji moški član omenjene linije.

Druga glavna linija, imenovana po Gotniku pri Ilirski Bistrici, je izumrla v začetku 17. stoletja (1607), do današnjih dni pa se je obdržala tretja linija, imenovana po Rakovniku pri Šentrupertu na Dolenjskem. Grad Rakovnik je v drugi polovici 17. stoletja kupil Maksimilijan Valerij (umrl 1699), v rokah njegovih potomcev pa je ostal do druge svetovne vojne, ko je bil požgan in popolnoma uničen. Poleg Rakovnika je ta veja posedovala še več drugih gospostev, zlasti na Kranjskem (tudi v Istri) – npr. Škrljevo, Čušperk, Dragomelj, Slatna, Luknja in Dob pri Rakovniku. Slednji je bil tako kot Rakovnik požgan in uničen med drugo svetovno vojno, ob napadu pa je umrlo tudi nekaj članov rodbine.

Rakovniška veja grofov Barbo je bila zlasti v 19. stoletju zelo povezana s slovenskim prostorom, iz nje pa izhaja nekaj za slovensko zgodovino pomembnih mož. Dizma (1737–1812) je bil tajnik in direktor Kranjske kmetijske družbe, eden najznamenitejših članov rodbine pa je bil njegov pravnuk Jožef Emanuel (1825–79), konservativni politik, deželni in državni poslanec, ki je v času naraščajočih nacionalnih trenj med Nemci in Slovenci stal na strani slednjih. Slovenska stališča je zagovarjal tudi v plemiški družbi. Močno je podpiral slovenske kulturne ustanove, npr. čitalništvo ali Slovensko Matico, sodeloval pa je tudi s Kranjsko kmetijsko družbo. Josip Jurčič mu je sicer odrekal sposobnosti političnega vodje, prav tako ni cenil njegovih govorniških in pisateljskih veščin.

Tudi sin Jožefa Emanuela Jožef Anton (1863–1930) je bil politik in poslanec veleposesti v kranjskem deželnem zboru, vendar se je zavzemal za nemške interese, čeprav je bil vzgojen v slovenskem duhu in je bil v mladosti član Sokola. Menda je imela nanj močan vpliv njegova druga žena Roza grofica Sternberg (1872–1933), ki Slovencem ni bila naklonjena. Jožef Anton je ostal na Slovenskem tudi po razpadu Avstro-Ogrske. Njegov sin Robert (1889–1977) je bil zadnji moški član grofov Barbo-Waxenstein. Znan je bil po svojem literarnem udejstvovanju, zlasti po avtobiografskem romanu Bela krogla. V njem je (sicer pod izmišljenimi imeni) opisal svoj propadli zakon z baronico Karmen Codelli (1901–65), hčerko izumitelja Antona Codellija z gradu Kodeljevo, in svojo strast do hazarda. Nazorno je opisal tudi položaj plemstva v jugoslovanski družbi med obema vojnama. Roman je bil napisan v nemščini, vendar je bil na avtorjevo izrecno željo kmalu preveden tudi v slovenščino. Med drugo svetovno vojno se je grof umaknil v Avstrijo, kjer je kot pesnik (zbirka Meilensteine, Dunaj, 1997), pisatelj in prevajalec iz slovenščine v nemščino deloval v Celovcu (mdr. prevedel dramo Otona Župančiča Veronika Deseniška). Umrl je 1977, z njim pa je rodbina Barbo-Waxenstein v moški liniji izumrla. Njegova edina hči Livija (1927) se je poročila s Klausom baronom Rednom.

Nagrobnike grofov Barbo-Waxenstein najdemo v cerkvi v Šentrupertu in pred cerkvijo v Mengšu.