Ahačič

Družina Ahačič se je že pred 1650 v Tržič priselila verjetno iz Bele krajine ali s Hrvaške. Kosarska obrt je bila v Tržiču številna. Tu je tudi Jurij (r. 13. 4. 1790, Tržič; u. 28. 1. 1872, Tržič) odprl svojo delavnico, ki je bila ena izmed devetih tržiških kosarnic, od teh so kar tri pripadale družinam Ahačič. Kajetan (r. 2. 8. 1824, Tržič; u. 23. 8. 1873, Tržič) je prevzel očetovo delavnico in se 1856 poročil s Terezijo, r. Miklavčič (1825–1862) in 1863 kot vdovec z Barbaro, r. Hicinger, klobučarjevo hčerjo (1829–1906). Čeprav je bila obrt majhna, je dosegel, da je imel kupce tudi v drugih deželah. Spričo obsežnejšega trgovanja je dal kosarsko obrt 1867 vpisati v trgovski register. V cehovski knjigi tržiških kovačev je 1873 omenjen kot učni mojster, ki je svojega vajenca malo pred smrtjo proglasil za kosarskega pomočnika. Po smrti je vodstvo obrata prevzela in uspešno vodila do 1897 vdova Barbara. Kosarski obrat je povečala in 1884 utrdila z nakupom fužine (nekdaj last tržiških zemljiških gospodov, mdr. maršala Johanna V. Radeckyega) v Njivi od Kranjske industrijske družbe za 8.000 goldinarjev. Kosarnica je delala še po starem načinu na dveh ognjih, ki sta imela strojno pihalno napravo. Ok. 1870 je izdelala 1.500 kos, 1.000 srpov, 80 stotov krampov, lopat in kladiv ter 200 stotov drugih železnih izdelkov letno. Zaposlovala je 4 pomočnike in vajenca.

Sin Franc (r. 16. 2. 1867, Tržič; u. 22. 5. 1928, Tržič) je 1897 prevzel podjetje, ki je obratovalo v dotedanjem obsegu. Prvi stroj v obratu so montirali 1895, nove kovaške peči postavili 1910, uvedli sodobnejše metode, ki so dvignile storilnost in proizvodnjo, prodajali doma in v tujini (Italija, Turčija, Egipt, Grčija). Franc se je uveljavil tudi v družabnem življenju Tržiča: soustanovil je Slovensko izobraževalno društvo sv. Jožefa (1897) in Hranilnico in posojilnico (1901) ter bil med ustanovnimi člani Planinskega društva Tržič (1908). Bil je prvi slovenski župan v Tržiču (1913–21).Sin Franc (r. 16. 2. 1867, Tržič; u. 22. 5. 1928, Tržič) je 1897 prevzel podjetje, ki je obratovalo v dotedanjem obsegu. Prvi stroj v obratu so montirali 1895, nove kovaške peči postavili 1910, uvedli sodobnejše metode, ki so dvignile storilnost in proizvodnjo, prodajali doma in v tujini (Italija, Turčija, Egipt, Grčija). Franc se je uveljavil tudi v družabnem življenju Tržiča: soustanovil je Slovensko izobraževalno društvo sv. Jožefa (1897) in Hranilnico in posojilnico (1901) ter bil med ustanovnimi člani Planinskega društva Tržič (1908). Bil je prvi slovenski župan v Tržiču (1913–21).

1928 ga je kot lastnik nasledil sin Kozma (r. 27. 9. 1895, Tržič; u. 15. 8. 1979, Tržič). Študiral je pravo in bil 1919 promoviran v Innsbrucku, nato je sodeloval pri vodstvu očetovega podjetja. Začeli so uvajati izboljšave pri postopku izdelovanja kos s pomočjo avstrijskih strokovnih delavcev. 1923 so obrat opremili z novim orodjem in stroji ter ga postopoma spremenili v sodobno tovarno. Poslovanje so razširili na tri obrate: v Njivi so izdelovali predvsem kose in lopate (dnevno 800 kos, 300 kg lopat), v obratu, ki so ga 1936 kupili in preuredili iz stare usnjarne, so delali srpe (dnevno 200 kosov), v najetem obratu ob Mošeniku pa v manjšem obsegu sekire, cepine, motike, krampe, lemeže, dereze in podobno. Zaposlovali so ok. 150 ljudi. Do 1939 je podjetje uvažalo za izdelavo kos švedsko jeklo, poslej pa uporabljalo elektrojeklo iz jeseniške železarne, ki mu je dobavljala tudi druge vrste železa. Izdelke so prodajali po vsej Jugoslaviji, izvažali v Češkoslovaško, Romunijo, Bolgarijo, na Poljsko in sosednje države. Tovarniško poslopje v Njivi je Kozma 1940–45 na novo pozidal in elektrificiral. Podjetje je bilo 1947 podržavljeno.