Fontanot

Fontanot družina, antifašisti. Giovanniju F. (r. 10. jan. 1873 v Miljah, u. v Dachauu 6. mar. 1944), po poklicu tesarju, in materi Regini Marega so se rodili sinovi: Armido (r. 28. febr. 1900 v Trstu, u. 22. ali 24. jun. 1944 v dolini reke Nadiže), po poklicu tesar; Licio (r. 24. mar. 1912 na Reki, u. 1. avg. 1944 v Vidmu), po poklicu mehanik, in Vinicio (r. 5. maja 1915 v Crikvenici, u. 1. dec. 1988), po poklicu obrtnik. Družina F. se je 1908 iz Milj preselila v Ronke, kjer so oče, nato pa tudi sinovi delali v socialističnem, kasneje komunističnem gibanju. Družina s šestimi otroki se je pred faš. umaknila na Dunaj, nato v Bolgarijo in se sept. 1935 naselila znova v Ronkah. Tu so F-ovi delovali v podtalnem protifaš. odporu in so se 1942 povezali s slov. partiz. gibanjem. Jul. 1943 se je Vinicio (Petroni) izognil aretaciji, zato pa sta bila zaprta Licio (Tiberio) in Armido (Spartaco), skupaj z njunima družinama. Ob kapitulaciji It. se je Vinicio pridružil partiz. na »goriški fronti« in bil med ustanovitelji tržaške proletarske brigade. Skupaj z bratoma je na območju Tržiča organiziral skupine Gruppi d'azione patriotica (GAP). V tem času so nem. oblasti aretirale očeta, ki je u. v koncentracijskem taborišču. Febr. 1944 so bratje F. sodelovali pri ustanovitvi Tržaškega bataljona. Armido je postal komisar enega izmed bataljonov Trž. brigade. U. je nepojasnjene smrti, ko je spremljal v Furlanijo skupino ujetih it. alpincev. Prav tako je nepojasnjene smrti u. Licio, ko je deloval kot član GAP v Furlaniji; na ilegalnem zdravljenju v bolnišnici v San Vito al Tagliamento so ga zajeli vojaki salojske republike. V zaporu je naredil samomor. Vojno je preživel Vinicio, ki je postal še prej poveljnik enega izmed bataljonov Tržaške brigade (apr. 1944). 18. dec. 1944 so v vasi Hrast pri Suhorju v Beli Krajini ustanovili partiz. it. brigado, ki so jo poimenovali po bratih F., prišla je v sestav divizije Garibaldi Natisone.

Prim.: Qualestoria 1981, št. 1, 136–41; G. Fogar, Od ilegalnega antifašizma do proletarske brigade, Nova Gor. 1974, pass. ; R. Giancuzzo-M. Abram, Itinerario di lotta, Rovigno 1986, pass.

Plah.