Egkh und Hungerspach

Eck (Eckh, Egk, Egkh) von Ungrispach (Ungersbach, Ungrichspach), plemiška rodbina, ki je odigrala pomembno vlogo na Goriškem in bila v tesnih stikih s Primožem Trubarjem. Rodbina se je najprej uveljavila na Kranjskem, kjer je med drugim posedovala grad Brd (Egg) in dvorec v Kranju. S Kranjskega so Ecki prišli na Goriško v 15. stol. Tu so že pred 1500 imeli gospostva in posesti v Medei, Coroni, Moraru; od 1511 so gospodovali v Kanalu in si pridobili posest v Ročinju in na Tolminskem. Ko je 7. marca 1511 umrl Simon Ungrispach, gospod na Vogrskem, glavar v Trstu in Devinu brez moških potomcev, je njegovo gospostvo na Vogrskem prešlo po hčerki Margareti na njenega moža Henrika Ecka, ki si je tedaj privzel naslov »Egkh von Ungrichspach«. Krepko se je na Goriškem uveljavil Jurij E., nekdanji vicedom na Kranjskem (1504–12) in poveljnik med prvo vojno z Benetkami (1508–09). Po smrti zadnjega gor. grofa Leonarda (12. 4. 1500) je Goriška pripadla Habsburžanom. To je sprožilo prvo beneško vojno. Gor. dež. stanovi so se hoteli pokloniti cesarju Maksimilijanu in mu izreči prisego zvestobe in vdanosti. Ker pa cesar ni mogel priti osebno v Gorico (1511), je imenoval posebno komisijo (član te je bil tudi Jurij E.), ki naj bi ga pri poklonitvi zastopala. Jurij je 1512 postal glavar v Gor. in si ta položaj ohranil do 1527, ko je kralj Ferdinand zastavil gor. grofijo svojemu tajniku Gabrijelu Salamanca, grofu Ortenburškemu. Glavar Salamanca je imenoval Jurija za svojega namestnika in podglavarja, a ga je 1532 odstavil zaradi zlorab in na njegovo mesto imenoval Hieronima Attemsa. Rodbina E. je bila 1535 prišteta med gor. patricije, 1560 med barone in kasneje med grofe. Prvi, ki se je ponašal s častjo gor. patricija je bil Bonaventura, glavar v Tolminu (1530–41). Da bi lažje vršil razna poslanstva, si je imenoval za podglavarja in namestnika Jurija E. (rodnega brata?). Gor. stanovi so 1532 naročili Bonaventuri, naj zaradi kuge, ki je divjala po Koroškem in Štajerskem, zapre vse prehode, ki so vodili na Primorsko, zlasti bovško sotesko. Kot gor. patricij je bil Bonaventura poveljnik konjenice, ki so jo gor. dež. stanovi 1539 poslali na Kranjsko v pomoč zoper Turke; zatem pa poslanec dež. stanov na dvoru za gozdarske zadeve (1547). Oprijel se je luteranstva in podprl dež. stanove v Pragi, ki so 1541 zahtevali od kralja Ferdinanda svobodno izpovedovanje Lutrovih naukov. Na stanovskem zborovanju v Brucku ob Muri 1578 je v imenu gor. dež. stanov zahteval svobodo za luterance, toda gor. stanovi so to obsodili, češ da je to storil brez njihovega pooblastila. Nadvojvoda Karel je zato 1579 ukazal dež. glavarju Juriju Thurnu, naj zatre luteransko gibanje na Goriškem in izžene vse, ki se ne bi hoteli vrniti v katol. Cerkev. Janez, prvi izmed baronov von Eck, je bil feldmaršal pod Karlom V. in Ferdinandom I. in zatem guverner v Transilvaniji. Važno vlogo je odigral na Goriškem Hanibal E. Ko je 1567 nadvojvoda Karel prišel v Gor., so ga na gradu v imenu dež. stanov pozdravili Hanibal E., Franc Dornberški in Lovrenc Lanthieri. Kot odposlanec gor. dež. stanov je Hanibal 1571 prisostvoval poroki nadvojv. Karla in bil 1578 na kongresu avstrijskih dežel v Brucku, kjer so razpravljali o obrambi proti Turkom. Goriška je tedaj obljubila poslati 500 lokostrelcev na hrv. mejo in stotnijo vojakov pod vodstvom Sigismunda E. na Kranjsko. Hanibal je bil dejanski voditelj luteranske skupnosti na Goriškem. Rodbina Eckov je namreč imela tesne zveze s Primožem Trubarjem. Ko se je 1562 Trubar vračal z Nemškega v Lj. preko Podkorena in Bleda, je prenočil v Kranju pri bar. Ivanu Jožefu E. Ta ga je zaupno opozoril, da sta dospela v Lj. dva cesarska ukaza, naj ga primejo, komaj se tjakaj prikaže. Nov. 1563 je Trubar opravil agitacijsko potovanje po Goriškem. V Gor. ga je povabil Jurij Thurn. O obisku v Gor. je Trubar poročal Ungnadu: »V Gor. sem 14 dni zapovrstjo pridigal nemško, slovensko in laško v hiši gospodov Eckov, v Rubijah pa v gradu, zakaj duhovni me na našo prošnjo niso pustili v cerkev. Delil sem obhajilo v vseh treh jezikih in Hanibalu Ecku krstil sina.« Trubar se je kasneje sam imenoval »pridigar grofije Goriške v Rubijah«. Ko so kasneje izgnali iz Gor. vodilne luteranske privržence, se je Hanibal odselil na Koroško. V imenu Korošcev je šel na stanovsko zborovanje v Prago, kjer so dež. stanovi ponovno zahtevali od nadvojv. Ferdinanda, naj prizna luteranom versko svobodo in tam febr. 1601 umrl. O Hanibalovi hiši v Gorici (še vedno stoji na oglu Raštela in Cavourjevega trga), kjer so se zbirali luteranski plemiči in meščani poslušat Trubarjeve slov., it. in nemške pridige, so razpravljali 1586, ko so tekla pogajanja za ustanovitev škofije v Gor. Šempetrski žpk Hieronim Catta (PSBL III, 171) je predlagal, naj se odkupi hiša Hanibala Ecka in v njej uredi škofovo stanovanje. Po smrti nadvojvode Karla (1590) se je luteranstvo na Goriškem spet dvignilo, med njimi je bil tudi Lovrenc E. Toda s kanonično vizitacijo patriarha Barbara (PSBL I, 36) 1593 je skupaj z luteranstvom izginila tudi rodbina Eckov.

Prim.: Czoernig, 583, 673, 719, 753; Rutar, Tolm., 92; Kociančič, Vogersko v FoliumGor 1880, 331; Doc. Hist. Gor., 261; K. Capuder, O luteranstvu na Goriškem, v Sechzigster Jahresbericht des K. K. Statsgymnasium in Görz, Görz 1910, 13; R. Bednarik, Kriva vera na Goriškem, v KolGMD 1931, 76; Gruden IV, 609, 645, 561; V, 149; Jacobis, La nobiltà goriziana, 255, rkp. v BiblStls; Cossar, Gorizia, 68; ZSS I, 225; M. Rupel, Primož Trubar, Lj. 1962, 121, 151, 152, 196.

R. K.