Dornberg

DORNBERG (Dornberški, Dornberžani, Dorimberga, Dorimbergo), plemiška rodbina.

Rodbina, domnevno frankovsko-bavarskega izvora, je bila od konca 12. stoletja dalje v službi goriških grofov. Domnevno so na začetku 12. stoletja zgradili grajsko stavbo v Taboru pri Dornberku. Na začetku 15. stoletja so pridobili tolminsko jurisdikcijo, v Lokah so imeli nižjo sodno oblast in najbrž tudi že svoj dvor.

V začetku 13. stoletja se v virih omenjata brata Henrik in Volker(ij) oz. Folker, ki se kot Folcherus junior omenja v spremstvu grofa Engelberta III. Goriškega že 1194. 1206 je grof Majnhard II. Goriški Henriku podelil deset kmetij v vasi Stran (današnji Kromberk). 1281 se je najbrž Oton začel posvečati diplomatski službi.

Člani rodbine so za goriške grofe opravljali različne službe. Gregor je bil 1394 prisoten na Dunaju, in sicer ob izstavitvi dedne pogodbe med Habsburžani in goriškimi grofi. Člani rodbine so opravljali razne službe na Goriškem. Lenart/Leonard/Leonhard je bil najbrž goriški glavar 1415; prav tako Ulvin/Volfgang 1446 in Jurij 1458. Goriška glavarja sta bila tudi Lenart/Leonhard (1428) in Jurij (1442).

Določeno obdobje je dohodke gospostva Rihemberk s Krasom užival Štefan, in sicer po izumrtju Rihemberških 1371 in najkasneje do 1375, ko je gospostvo prišlo pod upravljanje deželnega kneza. 1399 je Jurij, goriški vicedom, prejel kot grajski fevd hišo in stolp v Krminu, kasneje je bil tega deležen tudi Ulvin/Volfgang, ki je bil del krminske kastelanske družbe.

Rodbina je bila povezana tudi z Belgradom v furlanski nižini. Določeni člani so bili glavarji v Belgradu, na primer 1447 Jakob, ki je bil goriški glavar 1442. Nekateri člani rodbine so bili v službi Habsburžanov že pred njihovo pridobitvijo Goriške (1500). Goriški glavar Ulvin je bil habsburški odposlanec v Benetkah (1446) in Rimu (1465).

Rodbina je bila povezana tudi z drugimi kraji. Vid, brat omenjenega Ulvina, habsburškega odposlanca, je bil na primer glavar v Pordenonu. Vidov sin Ivan pa je bil najbrž reški glavar (1466). S hišama v Gorici sta povezani imeni Gregorja, ki je umrl pred 1465, in Ivana. 1471 sta brata Vid (že omenjeni pordenonski glavar) in Franc prejela v fevd opuščeno grajsko stavbo v Višnjeviku v Goriških brdih. Njima je 1472 grof Leonhard Goriški dodelil desetino v Števerjanu/San Floriano del Collio. 1458 Goriški prepustijo rodbini Dornberg potok Grojnica/Groina, in sicer od izvira do izliva v Sočo.

Kot vazali Habsburžanov so bili v 16. stoletju nekateri vpleteni v dogajanje okrog prve habsburško-beneške vojne. Lenart/Leonard/Leonhard, sin omenjenega Franca, je umrl leta 1508, ko je branil goriški grad. Njegov brat Erazem (umrl 1529), član stranske veje, je bil 1504‒07 namestnik goriškega glavarja. Vpleten je bil tudi v omenjeno vojno. 1511 je od rodbine Edling kupil posesti v Biljani v Goriških brdih. 13. februarja 1514 je v Manzanu kot eden izmed pomembnejših cesarskih vojaških poveljnikov sprejel predajo mesta Videm/Udine. Sodeloval je pri sklepanju premirja oktobra 1514. 1518 je postal namestnik kranjskega glavarja oz. kranjski deželni upravitelj (to nalogo je opravljal še 1520). Njun brat Rajmund je na začetku 16. stoletja razpolagal s polovico dajatev, vezanih na odvetništvo nad posestmi, ki jih je imel možaški samostan (Moggio) v Solkanu.

V 16. stoletju so Erazem in Rajmund ter kasneje tudi Erazmov sin Maksimilijan sodelovali pri pogajanjih glede habsburško-beneških mejnih vprašanj. Erazem (umrl 1529) je bil poročen z Beatrice Ložar (Loser, Laaser, Laser, Laasar; 1503‒1565), pripadnico kranjske plemiške rodbine, katere poimenovanje je bilo povezano z gradom Lož. Zakoncema so se rodile tri hčere in trije sinovi. Najstarejši Erazmov sin, Franc (umrl 1594), je ostal na Goriškem, kjer je bil 1570‒81 namestnik goriškega glavarja. Njegov brat Maksimilijan (umrl morda 1599) je opravljal razne diplomatske naloge v službi Habsburžanov. 1559‒1563 je bil odposlanec Ferdinanda II. v Benetkah. Deloval je tudi na cesarskem dvoru v Pragi. Erazmov najmlajši sin Vid (1529‒1591) je bil zaslužen za ponoven družbeni vzpon rodbine. 1551 je Vid postal dvorni svetnik in 1553 namestnik goriškega glavarja. 1552 mu je nadvojvoda Karel podelil dedni naziv vrhovnega dvornega mojstra. Bil je cesarski odposlanec v Rimu (1566; ponovno 1589) in nato v Benetkah (1567‒89), kjer je bil ključen za poročanje o dogodkih v vzhodnem Sredozemlju. 1574 je postal prvi dvorni svetnik graškega dvora, 1576 pa tržaški glavar, a je to funkcijo delegiral nečaku Gašperju (sinu brata Franca). Prizadeval si je, da bi Gorica postala sedež nove škofije. V Gorici je dal zgraditi tudi cerkev sv. Ivana, ki jo je rodbina kasneje prepustila jezuitom; danes je tam slovensko pastoralno središče v Gorici. 1558‒62 je bil Vid tudi oskrbnik tolminskega glavarstva.

V sedemdesetih letih 16. stoletja so bratje Franc, Maksimilijan in Vid pridobili jurisdikcijo v Števerjanu/San Floriano del Collio v Goriških brdih. 1578 so pridobili dedni naziv baronov Dornberka in Dornegka (ali Dornecha), a veja se je nadaljevala le po Francu. Posedovali so tudi jurisdikcijo Sovodnje/Savogna d'Isonzo, in sicer skupaj z rodbino Orzon, pa tudi posestva v Krminu/Cormons, Moši/Mossa, Ločniku/Lucinico ter v Goriških brdih in na Krasu.

Sinova pravkar omenjenega Franca, Sigismund, ki se je bojeval v cesarski vojski in ni imel potomcev, in Gašper, ki je 1576 postal namestnik tržaškega glavarja, sta umrla 1592. Gašper je posthumno dobil sina Gašperja Vida (tudi Casper Veit; 1593‒1633). Bil je dedni komornik goriške grofije. 1607 je Gašper Vid skupaj z materjo Marijo pridobil tolminsko gospostvo in glavarstvo v zastavo. 1623 je tolminsko gospostvo in glavarstvo kupil, a po njegovi smrti se je oboje vrnilo k državni komori. Prebivalstvu je naložil nova bremena, kar je 1627 privedlo do prvega tolminskega upora, ki je bil zatrt. V obdobju druge habsburško-beneške vojne, natančneje 24. februarja 1617, je Gašper Vid zbral določeno število Tolmincev in nekaj vojakov ter z njimi krenil na čedajsko območje, kjer so požgali nekaj vasi in odvedli precej živine. Imel je dve hčeri. Eleonora se je poročila z Marzijem Strassoldom, Beatrice pa z Nicolojem Petazzijem. Gašper Vid je umrl na Češkem, in sicer v obdobju tridesetletne vojne. Omenjeni rodbini naj bi dobili večino preostalega premoženja izumrle veje. Izguba Tolminske je bila najbrž ključna za zaton celotne rodbine.

Rajmund je bil vicedom celjske grofije (1609) in namestnik goriškega glavarja (1612). 1609 je rodbina Loke in Stran prodala rodbini Coronini. Aleksander, ki je umrl v Krminu/Cormons 1611, ni izhajal iz rodbinske veje, ki je pridobila baronski naziv. Najverjetneje je bil prav on oče Marije Elizabete (ok. 1600‒med 1630 in 1632), prve žene Jerneja Valvasorja (ok. 1596‒1651), očeta polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja.

Od sredine 17. stoletja člani rodbine niso več prevzemali javnih služb. Rodbina je postopoma postajala siromašna; 1779 je z baronom Ignacijem Dornberškim, ki je umrl 15. marca 1779, star več kot sto let, izumrla.

Dornberg (Dorimberger, Dirimbergo), ugledna gor. plemiška družina. Verjetno izhaja iz istoimenske družine, ki je v 12. stol. prebivala v Frankoniji (nosila naslov »advocatus« Schalkhausena in je imela na grbu upodobljeno aloo v zlati vazi na srebrnem polju), razne družinske veje pa so segale še na Bavarsko in v Azijo. Zgodovinar Della Bona trdi, da izhaja gor. veja D. iz frankonske združene z bavarsko iz Ansbacha (Anspach); opira se na dejstvo, da so si gor. grofje, ki so gospodovali na ozemlju Pusterthala, najraje izbirali upravnike (ministeriale) med Bavarci in Korošci; družina Dornberg pa je bila že od najstarejših časov v službi gor. grofov. Coronini pa trdi, da ima gor. veja D. svoj izvor na Štajerskem in prišteva med njene člane samega patriarha Pellegrina (1195–1204). Okrog 1430 zasledimo Dornberžane tudi v Vidmu, a se ta veja kaj kmalu izgubi in propade (1477). Verjetno so se v 15. stol. nekateri njeni člani uveljavili tudi v Krminu, nimamo pa iz tega obdobja zaneslivejših podatkov. Dornberžani so imeli med Slovenci v gor. grofiji važno vlogo: njihova ozemlja so se širila prav po predelih, kjer je bila večina prebivalstva slov. rodu; sodna oblast teh področij je bila izročena njihovi milosti. Tako so izvrševali sodstvo na področju Strani, Tolmina, Števerjana, Lok, Zalošč (Dornberga) in Stražic. Veliko članov dornberške rodbine je imelo visoke službene položaje pri gor. grofih in nato pri avstrijskih nadvojvodih vse do leta 1630. Pozneje pa so bili izrinjeni iz javnega življenja, zaradi česar so zabredli v obubožanje in v skorajšnji propad (v 18. stol.). – Volcher (Folcher, Fulcherio) je prvi član rodbine D., ki je prebival na Goriškem. Nastopa v vlogi razsodnika pri sporu v začetku 13. stol. (1202) med gor. grofi in oglejskim patriarhom Pelegrinom II. 1205 je bil imenovan za viteza zlatega reda (eques auratus). Posedoval je tudi grad v Miljah (Muggia). 1206 je gor. grof Mainhard podaril Henriku 10 kolonij v okolici Strani (Kromberk). 1224 je grof Mainhard II. izročil Volcherju D. grad, ki je po dornberški družini dobil ime Dornberg. 1281 se je Oton odpovedal tej posesti v korist patriarha. Ta je nato prepustil grad Rihemberžanom. V zameno za glavarstvo v Tolminu so Dornberžani po 1400 oddali celotni fevd v Dornbergu gor. grofom. 1407 je grof Henrik IV. prepustil omenjeni fevd družini Rabatta. Friderik in Gregorij sta kot poslanca službovala pri patriarhu Raimundu (1273–74), preden je ta dospel v Furlanijo, Nikolaj in Volcher pa sta spremljala grofa Alberta II. na konferenco v Čedad (1274). Leonhard in Volrih sta bila v letih 1315 odnosno 1318 namestnika (vicedomina) grofa Henrika II. Leonhard je bil v letih 1401 do 1415 večkrat imenovan za glavarja gor. grofije. Gregorij je bil 1462 eden najstarejših članov dež. stanov. Ulvin je 1446 kot glavar upravljal gor. grofijo in 1465 bil poslanec v beneški republiki in v otomanskem cesarstvu. Njegov brat Ahac se je izkazal kot svetovalec gor. grofov in vojaški poveljnik (1460), Jurij pa kot glavar gor. grofije in poslanec pri cesarju Frideriku III. (1558). Pod Leonardom, zadnjim gor. grofom je še drugi Jurij opravljal službo podglavarja gor. grofije in Krasa. Tudi po Leonardovi smrti (1500) so ostali Dornberžani vse do 1630 v posesti uglednih mest tako v diplomatskih kot v vojaških službah. Maksimilijan je bil državni svetovalec cesarja Maksimilijana I. (1501). Maksimilijan II. se je bojeval na furlanskih tleh v letih 1508–1516 in bil nato postavljen malteškemu redu za priorja. Bratje Leonard, Erazem in Rajmund so se skupno s cesarjem Maksimilijanom I. bojevali proti Benečanom v Furlaniji. Erazem pa je po vojni 1518 postal vladarjev namestnik (luogotenente) na Kranjskem. Prav tako kot on sam so se uveljavili njegovi sinovi: Franc je bil od 1570 do 1581. vlad. nam. v gor. grofiji. Maksimilijan je zapisan med sestavljalci gor. statuta, obenem pa je kot poslanec služboval pri cesarjih Ferdinandu in Maksimilijanu II. Vid je vrsto let živel kot vlad. nam. v Gor., od 1576 kot guverner v Trstu, nato kot poslanec v Benetkah in Rimu. Na lastne stroške je na svojem zemljišču v Gor. zgradil cerkev sv. Janeza Krstnika (1585). V teh letih je družina dobila plemiški naslov baronov s pridevkom Dornegg (ali Dornech). 1575 je Erazem spadal v krog patricijev, ki so v deželi nalagali javne davke. Gašper Vid, glavar na Tolminskem, se je 1617 bojeval proti beneškim četam, ki so se pomikale med hribi in jih potisnil globoko nazaj proti Čedadu. Po njegovi smrti je tolminsko glavarstvo prevzel Bonaventura d'Egk, ker je bil Gašper Vid verjetno brez naslednikov. Pozneje je to gospostvo prešlo v roke družini Breuner (1633), ki je bila štajerskega rodu, in nato v roke Coroninijev (tolminska veja, 1651). Družina Dornberžanov je odslej živela odmaknjeno in se začela polagoma bližati propadu. V 18. stol. zasledimo samo še tri ženske: Klaro (u. 1744), Terezo (u. 1748), Ano (u. 1774) in dva moška, Karla Leonarda, duhovnika (u. 1719) in Ivana Ignacija (u. 1779) kot edine predstavnike in zadnje potomce nekdaj tako slavne družine. Ivan Ignacij je dosegel visoko starost 102 let in je bil kot zadnji član družine pokopan v kapeli samostana sv. Frančiška. Hiša, v kateri so prebivali zadnji Dornberžani (potem zavod Contavalle), je kmalu postala last družine Petazzi.

Prim.: M. A. Nicoletti, Vite dei Patriarchi di Aquileja, rkp. v Biblioteca Civica di Udine, pass.; de Rubeis, Monumenta Ecclesiae Aquilijensis, Venetiis 1740, pass.; Lirutti, Delle cose del Friuli, Udine 1776–7, pass.; R. Coronini, Fasti Goriziani (prev. L. Da Ponte), Gorizia 1780, 10–11; O. Susans (Susanna), Thesaurus Ecclesiae Aquilejensis, Udine 1847, pass.; G. D. Della Bona, Sunto storico delle principate Contee di Gorizia e Gradišča, Gorizia 1853, 15–16, 33, 42; isti, Sulle antiche famiglie dei Reifenberg e dei Dornberg nella Contea di Gorizia, Trieste 1854, 15–39; isti, Strenna cronologica per 1antica storia del Friuli e principalmente per quella di Gorizia sino allanno 1500, Gorizia 1856, 59–144; Manzano, Annali, pass. (zlasti III, 166–168); Rutar, Tolm. 58, 90–92, 95, 96, 99–103, 143, 172; di Crollalanza, Dizionario storico-blasonico delle famiglie notabili italiane estinte e fiorenti, I, Bologna 1965, 369; Czoernig 1969, pass. (zlasti 542–544); Morelli, pass. (zlasti III, 340–344).

Vh