Del Mestri

Del Mestri (Delmestri, del Mestri), furlanska plemiška rodbina, ki jo je treba razlikovati od drugih istoimenskih družin (del mestri = učiteljev). Izpričana je v Krminu (Cormons) že v XV. stol. in kaj kmalu se je razdelila v dve veji: veja baronov D. M. je izumrla 1875, veja grofov D. M. pa se je nedavno preselila na Videmsko. Stephanus Mestri de Cormono, sin Egidija, se je 20. nov. 1486 kot opolnomočenec gor. glavarja predstavil v Vidmu oglejskemu patriarhu Marku Barbo. Štefanov sin Ivan je imel sina, ki se je kot ded imenoval Štefan, in od tega Štefana izhajata že omenjeni veji D. M. Obe rodbini sta imeli v grbu kozoroga. Zgodovinarja Morelii in Czoernig omenjata legendarni izvor rodbine D. M. od toskanske rodbine de Pazzis ter slovečega »Magister Philosophiae« s furlanskim vzdevkom »Del Mestri«, ki naj bi bil početnik rodbine. Veja baronov D. M. nastopi 1631, ko je cesar Ferdinand II. povzdignil v »barone Schoenperg« brata Luko in Ivana ter njunega nečaka Ivana Krstnika D. M. Luka (r. 1584 v Krminu in pt. u. 1657) je bil žpk v Krminu (1608) ter zatem (1612–46) še gor. arhidiakon. Kot arhidiakon je v patriarhovem imenu imel cerkveno jurisdikcijo nad avstrijskim delom oglejskega patriarhata. Blagoslovil je temeljni kamen kapucinskega samostana v Krminu (1614); na kongresu zveznih dežel v Gradcu (1620) je zastopal gor. deželne stanove; zgradil je c. bl. Device Pomočnice (B. V. del Soccorso) nad Krminom (1636) in jo obdaroval z bogatim beneficijem. V c. je grobnica ustanovitelja Luke in drugih baronov D. M. Iz te veje je izšla vrsta cerkvenih dostojanstvenikov: pet gor. arhidiakonov: že imenovani Luka, Štefan (1646–72), Jožef Anton (1616–1720), Luka Sartorij (1720–25) in Sartorij, ki je bil zadnji gor. arhidiakon (1725–50). Leta 1750 je papež Benedikt XIV. ust. v Gor. ap. vikariat in poveril duhovno vlado ap. vikarju Karlu Mihaelu Attemsu, ki je kmalu nato postal prvi gor. nadškof. Dva izmed teh arhidiakonov sta postala škofa v Trstu: Jožef Anton (r. 1672 v Krminu, sr. š. v jezuitskem kolegiju v Gor. in bogoslovje v Rimu, žpk v Fiumicellu, kanonik in ces. vikar bazilike v Ogleju, arhidiakon v Gor.; v Krminu je 1716 blagoslovil temeljni kamen dominikanske c. sv. Leopolda), je postal 1718 koadiutor trž. škofa Muellerja in mu po smrti 1720 sledil kot redni škof. A že čez nekaj mesecev je umrl (19. febr. 1721). Sledil mu je rodni brat Luka Sartorij (poprej žpk v Krminu in arhidiakon v Gor.). Zaradi zapletenih pogajanj med papežem in cesarjem je bil umeščen komaj 1726. Umrl je v Krminu 9. nov. 1739. – Iz druge (grofovske) veje D. M. so med drugimi izšli tudi znameniti možje: pl. Jurij (sin Leonarda in Uršule Bronda, r. okoli 1550 v Krminu), sloveč jurist, ki je sodeloval pri izdelavi gor. občinske zakonodaje. Njegov sin Ivan Vid (1588–1660) je bil glavar v Gradiški in ces. vojaški kvestor. Na Placuti v Gor. je 1656 ustanovil bolnišnico usmiljenih bratov, ki jih je poklical iz Milana, in tik bolnišnice sezidal c. sv. Vida in Modesta. Na ukaz Jožefa II. so preselili bolnišnico s Placute v predmestje Studenec (Studenitz) in jo 1786 združili z ustanovo markiza Franca Alvarez de Menenez (od tu ime ulice Alvarez, zdaj ul. Diaz). Bolnišnica usmiljenih bratov je bila precej časa edina javna splošna bolnišnica v Gor. Ivan Vid je bil pokopan v c. na Placuti (grob in napis razrušena med prvo svetovno vojno). Ces. Marija Terezija je 1774 dvignila med grofe sv. rimskega cesarstva Jožefa Franca Antona D. M. (sina Petra in Pavline Strassoldo). To odlikovanje pa je vzbudilo ostre spore med obema vejama D. M., kajti veja baronov D. M. je zanikala tej veji skupno poreklo. Sporno zadevo je 1755 rešila sama Marija Terezija tako, da je novemu grofu določila kot utemeljitelja veje Bernardina Kozola D. M., ki je bil 1543 povzdignjen med plemiče. (Zadevni sodnijski akti, ki se hranijo v Haus-Hof-und Staatsarchiv na Dunaju ter pergamenti Dež. zgodov. arhiva (donazione Fonda-Savio) v Gor. tvorijo poglavitne vire še nenapisane zgodovine rodbine D. M.). – Grof Ivan Vid D. M., sin Alojzija in Ivanke de Grazia, r. v Medeji 1865, se je 1893 preselil v Banjaluko v Bosni. Tam se mu je 1911 rodil peti sin Guido D. M., ki je bil kot gor. bogoslovec 1936 posvečen v Rimu in ki je stopil 1937 v diplomatsko službo pri Ap. sedežu. Sodeloval je na nunciaturah v Beogradu, Beirutu, Bukarešti, Damasku, Djakarti, Bonnu; bil ap. delegat za Vzh. Afriko s sedežem v Nairobiju (1959), ap. .pronuncij v Keniji (1965), ap. delegat v Mehiki (1967), ap. pronuncij v Kanadi (1970). Od 1975 je ap. nuncij pri Zvezni republiki v Bonnu. Papež Janez XXIII. ga je imenoval za naslovnega nadškofa v Tuskamiji (posv. 31. dec. 1961).

Prim.: podatki iz osebnega arhiva nadškofa Guida DM; Morelli III, 339; Kociančič, Hist. Archid. 120, 151; Czoernig 1969, 585, 767; Fr. Spessot, Primordi, incremento e sviluppo delle Istituzioni gesuitiche di Gorizia, Gor. 1925, 41; Fr. Spessot, Cenni storici della Chiesa della B. V. del Soccorso; G. Nazzi, Storia di Cormons, Cormons 1933, 74; G. B. Falzari, Vescovi e famiglie patrizie cormonesi, v StudG XXVII, 35–52; Kjuder 333.

R. K.