Črnigoj

Črnigoj, družina iz župnije Sv. Križ na Vipavskem, iz katere je izšlo nekaj zaslužnih mož: Josip, r. 12. marca (popr. v SBL) 1839 v Dobravljah, u. 20. marca 1922 v Kamnjah. Oče Anton, mati Hrobat Marija. Knjigoveštva se je izučil v Trstu, se 1856 vrnil domov in začel vezati knjige. Kot izredno vešč knjigovez je nad 65 let opravljal ta poklic in veliko vezal za knjižnice društev, za sodnije, davkarije, glavarstva, šolske svete. Njegovi izdelki so šli tudi v tuje dežele. Veliko je vezal mohorskih knjig, posebno molitvenikov, cerkvenih masnih in drugih knjig. Odlika njegovega dela sta bili trpežnost in ličnost. Uveljavil se je tudi kot urar; popravljal je cerkvene stolpne ure. Z urarstvom se je ukvarjal zlasti med begunstvom v Kamniku (1915–18). Leta 1870 se je poročil z Marijo Stopar. V družini, ki se je bila preselila na Cesto pod Sv. Križem in so ji pravili »pri Bukvarjevih«, je bilo devet otrok. Med njimi: Henrik, duhovnik, r. 7. okt. 1874 v Dobravljah, u. 7. avg. 1964 v Lokavcu. Osn. š. v Sv. Križu, gimn. in bogoslovje v Gor. Ord. 20. jul. 1898. Služboval je kot kpl. v Devinu (1898–1901) in bil obenem tudi občinski tajnik. Zavzel se je, da se je zidal občinski dom. Vikar v Velikih Žabljah (1901–08). Od nadškofa Sedeja je dosegel, da je bil vikariat povzdignjen v župnijo. Nato je celih 56 let služboval kot žpk v Lokavcu pri Ajdovščini (1908–64). Po njegovem prizadevanju so zgradili v Lokavcu novo šolsko poslopje, novo cerkev (1933–35) in župnišče. Gradbeni načrt za c. je izdelal arh. Fabiani (gl. čl.), dela pa izvršil zidarski mojster Venceslav Lozar. Franc Anton (Franton), duhovnik, r. 20. jun. 1887 v Dobravljah, u. 25. dec. 1965 v Kozani. Osn. š. v Sv. Križu, gimn. in bogoslovje v Gor. Ord. 26. jul. 1912. Kot novomašnik je nastopil službo kpl. v Volčah (1912–13) in v Tolminu (1913–16). Med vojno, še zlasti ker je bilo razseljenih veliko Tolmincev, se je posvetil dušni oskrbi slov. beguncev v Brucku na Štajerskem. Avgusta 1918 ga je nadškof poslal za kurata v škrbino in kmalu zatem za žkp v Kamnje (1918–38). Nazadnje je bil žpk v Kozani (1938–65). V Kamnjah je razgibal versko življenje (Mar. družbe za žene, za dekleta in za fante, prvi petki in sobote), pospeševal je prosvetni in gospodarski napredek (sodeloval pri Hranilnici in posojilnici), objavil več člankov v ZbsvP in v KolGMD. Ker je bila ž. c. sv. Mihaela med vojno težko poškodovana, jo je dal podreti in sezidati novo (1925–26); razširil je podružno c. sv. Marjete v Skriljah, predelal c. v Vrtovinu in zgradil več kapelic. Nadškof Sedej ga je imenoval za škofijskega duhovnega svetovalca. Karel, urar, politični preganjanec, r. 7. jun. 1876 v Dobravljah, u. 19. nov. 1974 v Gor. in pokopan v Tržiču (Monfalcone). Po prvi svet. vojni je bil župan v Sv. Križu. Fašisti so ga odstavili, češ da je jsl. propagandist, a na naslednjih volitvah je bil soglasno spet izvoljen. Bil je preds. kmečke posojilnice, organist in pevovodja pri izobraž. društvu. Ko je na »dan zmage« (4. nov. 1930) vodil v ž. c. slov. petje, je it. katehet zapel z otroki it. pesem, a ker so ti bili premalo izučeni, je niso mogli nadaljevati. Nastala je zmešnjava in žpk I. Rejec je pozval slov. zbor, naj nadaljuje s petjem. Župnik in organist sta bila zatožena, da sta prepovedala it. petje in tako »žalila italijanski značaj dežele«; Rejca so obsodili na tri leta konfinacije v Montefusco, Č.-ja pa vtaknili sprva v zapor v Ajdovščini, nato v Gor. in ga 3. jan. 1931 obsodili na dve leti konfinacije na otoku Ponza, ker da je »kot nacionalist in propagandist slov. iredentizma nevaren za javni red.« Č. se je tik pred drugo vojno umaknil v Tržič in tam odprl urarsko trgovino. Zadnja leta je preživel pri križarkah (Villa Concordia) v Gor. in u. v starosti 98 let.

Prim.: Franton, Spomini na očeta † J.-a Č.-a, KolGorM 1924, 54 s sl.; SBL I, 110; La Commissione per Tamrnonizione della Provincia di Gorizia, Ordinanza di assegnazione al confino di Polizia dd. 3. gennaio 1931; Gabršček II, 522; Klinec, GMD 88, 194; KatG 13. 8.1964; 6. 1.1966 in 21. nov. 1974 (s sl. Karla Č.); KDM 1936, 220 s sl.

R. K.