Codelli pl. Fahnenfeld

CODELLI [kodéli] (baroni Codelli plemeniti Fahnenfeld), baroni, plemiška rodbina.

O izvoru rodbine Codelli obstaja več teorij. Po eni naj bi začetnik rodbine Martin Codell ali Covell v 13. stoletju prišel iz Škotske in stopil v službo kralja Karla Anžujskega v Neaplju. Bolj od te pa je uveljavljena druga teorija, da Codelliji izvirajo iz okolice Bergama, iz kraja Berbenno, kjer so domačini še sredi 19. stoletja dva kmečka dvorca imenovali Cacodelli. Znano je tudi, da je iz istega kraja izviral Michelangelo Zois, ki se je v začetku 18. stoletja naselil v Ljubljani in se zaposlil v železarni Petra Antona pl. Codellija, s katerim bi ga prav lahko družila skupna domovina. Povsem možen je tudi slovenski izvor rodbine. Codelli bi bila lahko zgolj italijanizirana oblika priimka Kodel, Kodela ali Kodelja, ki je najbolj razširjen na Goriškem, zasledimo pa ga tudi v osrednji Sloveniji in na Štajerskem.

Prvi dokaj zanesljivo izpričan Codelli je Andrej, ki se je v 16. stoletju pojavil v Gorici in si tam kupil hišo. Med njegovimi potomci so bili tudi sinovi Janez, Peter, Lovrenc, Dominik, Pavel in Martin, od katerih so prvi trije kot častniki padli v tridesetletni vojni. Njihovo vojaško udejstvovanje je preostalim bratom pripomoglo do plemiškega naziva. Prvi je bil Martin kot mitničar v Šentvidu pri Vipavi (Podnanos) 1666 povzdignjen v plemiški stan s predikatom Unternanosberg, nato pa 1679 Pavel in njegov nečak Janez Krstnik (brat že umrlega Dominika) s predikatom Fahnenfeld; ta predikat je bil spomin na junaško dejanje brata oz. strica Lovrenca, ki je švedski vojski pod poveljstvom kralja Gustava Adolfa zaplenil prapor (nemško Fahne). 1688 je cesar enak plemiški naziv, predikat in grb podelil še bratu Janeza Krstnika Petru Antonu, ki se je iz Gorice preselil na Kranjsko, 1749 pa je nečak Petra Antona Avguštin prejel še baronski naziv. Podelitev predikatov Codellisberg, ki naj bi ga Codelliji prejeli 1654, in Sterngreif, ki naj bi ga dobili 1688 sočasno s predikatom Fahnenfeld, v virih ni izpričana, čeprav so ju uporabljali do izumrtja v drugi polovici 20. stoletja.

Peter Anton (1660–1727), začetnik ljubljanske/kranjske linije Codellijev, se je po študiju montanistike v Celovcu usmeril v železarsko industrijo na Koroškem in se nato z velikim premoženjem naselil v Ljubljani. Tam je vodil trgovino z železom in cenedskim suknom, pri njem je bil zaposlen tudi Michelangelo Zois, oče Žige Zoisa. Sprejet je bil med koroške in kranjske deželane. Zaslužen je bil tudi za slovensko slovstvo, saj je 1700 finančno podprl izdajo četrtega zvezka pridig Janeza Svetokriškega Sacrum promptuarium. 1706 je prenovljeni ljubljanski stolnici podaril zvon v vrednosti 5.000 goldinarjev. Ob smrti je posle zapustil Zoisu, premoženje, ki naj bi ga bilo za dobrega pol milijona goldinarjev, pa nečaku Avguštinu (1685–1749), saj je bil sam brez otrok. V družinsko dediščino je spadal tudi dvorec Turn ob Ljubljanici (današnje Kodeljevo, poimenovano po družini Codelli), ki ga je Peter Anton že 1700 kupil od Antona Jožefa pl. Zergollerna. Dvorec in posest, ki sta bila pozneje spremenjena v fidejkomis, sta nato v lasti Codellijev ostala skoraj 250 let, in sicer do druge svetovne vojne.

Avguštin (1685–1749) je odraščal v Gorici v skromnih razmerah, nato pa 1727 po smrti strica Petra Antona Codellija iz Ljubljane podedoval veliko premoženje. Z Michelangelom Zoisom je v Ljubljani ustanovil trgovsko družbo za trgovanje z železom, volno in cenedskim suknom. Svoj delež je 1735 prodal Zoisu. Bil je tudi velik podpornik Cerkve. Za njegove zasluge pri ustanavljanju goriške škofije – doniral je kar 90.000 renskih goldinarjev ter za bodočega nadškofa daroval palači in obsežno zemljišče – ga je cesarica Marija Terezija marca 1749 povzdignila v barona in mu potrdila grb. Hkrati mu je naklonila še pravico, da predlaga ime prvega goriškega nadškofa, ter mu podelila patronatsko pravico nad proštijo v Gorici in župnijo v Moši (Mossa). V Moši je kupil gospostvo, ki ga je pozneje podedoval njegov mlajši sin in tam osnoval lastno rodbinsko vejo. Avguštin Codelli je podpiral cerkvene ustanove tudi v Ljubljani: pri frančiškanih je dal zgraditi marmorni oltar, v stolnici je ustanovil bogat kanonikat, podobno kakor stric pa je finančno podprl kapucine in s tem omogočil izdajo zbirke pridig patra Rogerija Palmarium empyreum (Zmagovita nebesa). Le nekaj mesecev po povzdigu v baronski stan je umrl. Dediščino na Kranjskem (gospostvo Turn ob Ljubljanici) je prevzel njegov starejši sin Jožef Anton (1718–1796), mlajši sin Janez Franc (1721–1806) pa je nadaljeval furlansko-goriško vejo s sedežem v Moši.

Iz ljubljanske veje baronov Codelli je kar nekaj znamenitih članov. Sin Jožefa Antona Anton I. (1753–1832) je veljal za izobraženega in sposobnega uradnika. Bil je okrožni glavar v Myślenicah na Poljskem (1801), v Gorici (1806) in Postojni (1814–31), imel je tudi naziv pravega gubernialnega svetnika. V času Ilirskih provinc je bil leto in pol (1812–13) ljubljanski župan (maire), nato eno leto t. i. intendant Kranjske (1813) in 1815–19 ravnatelj Kmetijske družbe. 1811 je po smrti neporočenega brata Avguština podedoval družinsko posest na Kodeljevem.

Njegov istoimenski starejši sin Anton II. (1801–1883) je bil kranjski deželni glavar (1861–66) in ravnatelj Kranjskega historičnega društva (1843–63) (poročen s hčerjo guvernerja Ilirije Kamila barona Schmidburga). Antonov nečak Karel (1846–1878) je bil pomorski oficir; njegova žena Rozalija (r. baronica Taufferer), ki ga je spremljala na potovanjih, je pozneje napisala spomine, ki so ostali v rokopisu.

Najznamenitejši baron Codelli je bil Karlov sin Anton III. (r. 22. 3. 1875, Neapelj, Italija; u. 26. 4. 1954, Ronco sopra Ascona (Porto Ronco), Švica, pokopan v Asconi, Švica), podjetnik in izumitelj, ki je v Ljubljano 1898 pripeljal prvi avto (z Janezom Puhom veljata za začetnika avtomobilizma na Slovenskem).

Po drugi svetovni vojni je bila družina izseljena iz Slovenije, njena posest pa je bila nacionalizirana. Z Antonovo smrtjo v Roncu pri Asconi v Švici je ljubljanska veja Codelli v moški liniji izumrla. (Glej članek Codelli, Anton .)

Furlanska veja Codellijev je v Mošu živela do druge polovice 20. stoletja. Iz nje je izšlo nekaj vidnejših duhovnikov, npr. Peter Anton (1754–1822), ki je pri šestnajstih letih postal goriški prošt, pisal pa je tudi poezijo in dramatiko. Bil je ustanovitelj akademije rimsko-soških arkadov (Accademia degli Arcadi Romano-Sonziaci), član Kmetijske družbe in predavatelj zgodovine na goriškem liceju. Duhovnik je postal tudi njegov nečak Avguštin (1807–1880). Tudi ta je bil stolni prošt in je deloval predvsem na šolskem področju. 1841 je postal rektor filozofskega zavoda v Gorici, na njegovo prizadevanje pa sta bili 1848 tam ustanovljeni stolici za slovenski in italijanski jezik v sedmem in osmem razredu. Bil je tudi predsednik Kmetijske družbe. Njegov brat Sikst (1812–1895) se je poročil z grofico Amalijo Beretta, ki je v zakon prinesla obsežno posest v Manzanu. Pozneje sta si furlansko posest Codellijev razdelila njuna sinova – starejši Henrik (1839–1915) je obdržal Mošo, mlajši Hugo (1842–1920) pa je prevzel Manzano. Hugo je imel štiri hčere, od katerih se je drugorojena Marija Concha (1878–1964) poročila z daljnim bratrancem (izumiteljem) Antonom Codellijem iz Ljubljane. Henrik je imel dva sinova: Henrika (1902–1981), ki je bil župan v Moši, in Antona (1904–1947), ki je bil župan v Biljani (tam je imela družina v lasti vilo Gredič oz. Ceglo). Brata sta bila zadnja moška potomca Codellijev, saj Henrik ni imel otrok, Anton pa dve hčeri Mario Luiso in Lorenzo, ki danes upravljata Codellijevo dediščino v Furlaniji.

Codelli de Fahnenfeld, plemiška družina, izpričana 1277 s prvotnim nazivom Covel ali Codel, ko je Martin Covel, francoski vojak, zapustil svoj grad v Milanu sinu. Potomec Andrej Codelli, sin Avguština in Suzane Frazoni, se je ok. 1535 preselil iz Bergama v Gor. in si kupil pri Sv. Roku hišo. Imel je pet sinov: Pavla, Dominika, Ivana, Petra in Lovrenca. Ker so zadnji trije bratje padli kot junaški častniki v armadi Ferdinanda II., sta bila Pavel in Dominik dvignjena v plemski stan z naslovom »Fahnenfeld« (1654). Tudi cesar Leopold je potrdil plemiške naslove (baron) raznim C. Dominikova sinova Peter Anton in Avguštin sta začetnika ljubljanske in goriške veje C. Peter Anton je študiral v Clcu montanistiko, razvil na Koroškem jeklarsko industrijo in se zelo bogat naselil v Lj. Tu se brž uveljavil kot trgovec in veleposestnik. Sprejet je bil med koroško (1696) in kranjsko (1700) plemstvo. Ker ni imel otrok, je svoje premoženje zapustil nečaku Avguštinu. Peter Anton je zaslužen za slov. slovstvo, ker je kot velikodušen mecen založil IV. zvezek pridig Janeza Svetokriškega »Saorum promptuarium« (Sveti priročnik, Lj. 1700). Ta zvezek je njemu posvečen. Brat Avguštin je bil zdravnik v Gorici; poročil se je s Katarino Cristofolutti. živela sta v veliki revščini. Njun sin Avguštin, r. 3. apr. 1683 v Gor., u. 20. jul. 1749 v Lj. ter pokopan v nadšk. kapeli v Gor., katero je sam zgradil, se je proslavil kot soustanovitelj gor. nadškofije. Karel VI. ga je dvignil v plem. stan, cesarica Marija Terezija pa ga je 1749 povzdignila med nemške barone z naslovom »de Fahnenfeld«. V zakonu z grofico Marjano Candido je imel dva sinova: Antona, ponovnega začetnika lj. veje C., ter Franca. Ko je Avguštin podedoval stričevo imetje v Lj., je bil eden najbogatejših na Slovenskem in se je posvetil dobrodelnosti. Pri frančiškanih v Lj. je zgradil marmoren oltar in v stolnici ustanovil bogat kanonikat. Da bi omogočil ustanovitev gor. nadškofije, je za stanovanje bodočega nadškofa 1747 daroval pravkar kupljeno Cobenclovo palačo, kateri je prizidal kapelo Najdenja sv. Križa, ter obširno zemljišče. Osnoval je tudi nadškofovo nadarbino s tem, da je prvotno Gullinovo (gl. čl.) glavnico pomnožil z zneskom 40.000 florintov. S podobnim zneskom 40.000 florintov je ustanovil še proštijo in dva kanonikata, za stanovanje prošta pa je določil Gullinovo hišo. Cesarica mu je iz hvaležnosti naklonila pravico, da predlaga, kdo naj bo prvi gor. nadškof, in mu hkrati podelila patronatsko pravico nad proštijo v Gor. in župnijo v Moši, tako da bi lahko imenoval prošte in župnike v Moši. In tako je C. izbral grofa Karla Mihaela Attemsa najprej za ap. vikarja v Gor. in nato za prvega gor. nadškofa. Kupil je gospostvo v Moši in zgradil v gradu kapelo z oltarjem Vnebovzete, dragoceno umetniško delo. Ta oltar je nato daroval gor. stolnici (sedanji oltar Najsvetejšega). Postavil je še Marijin oltar pri Sv. Ignaciju v Gor., vodnjak na vrtu o. kapucinov. C. je zaslužen tudi za slov. kulturno in slovstveno zgodovino, ker je denarno podpiral lj. kapucine, da so mogli izdati zbirko pridig p. Rogerija »Palmarium empyreum« (Zmagovita nebesa). Njemu sta zato posvečena oba zvezka pridig; prvi je izšel 1731 v Celovcu in drugi leta 1743 v Ljubljani. Franc C. velja za utemeljitelja veje v Moši in Gor. Bil je zelo razsipen. V zakonu z Marjano de Conti je imel devet otrok, med njimi prošta Petra Antona (gl. čl.) in Avguština. Baron Avguštin C., uslužben pri carinskem nadzornem uradu v Gor., se je poročil z grofično Pavlino Delmestri iz Krmina in imel dva sina: Avguština in Seksta. Baron Avguštin C. de Fahnenfeld, stolni prost in šolnik, se je r. v Gor. 15. apr. 1807 in pt. u. 23. maja 1880. Ord. 19. sept. 1830. Bil je dvorni kpl. nadškofa Wallanda (1931–32) in po smrti Luke Urbančiča prošt stolnega kapitlja v Gor. (1833–80). 1841 je postal rektor modroslovnega učilišča (filozofskega zavoda) v Gor. Po njegovem prizadevanju sta bili 1848 ustanovljeni na učilišču stolici za slov. in it. jezik v 7. in 8. razr. Kot kapiteljski vikar je 1854 uvedel v gor. bogoslovju duh. vaje za duhovnike. Bil je preds. Kmetijske družbe. Njegov brat Sekst, poročen z grofično Amalijo Beretta, je imel sina Henrika, ki zdaj živi v Moši.

Prim.: ŠematGor 1854, 14; Morenlli, 88, 139, 328; Czoernig 1969, 664, 682, 718, 766; Kociančič, Hist. Archid. 109, 160; N 188, 168, 176; Eco 1880, 27.5.; FoliumGor 1880, 192; J. Lovrenčič, Goriški memento, Čas 1921, 65; V. Spreti, Enciclopedia storico-nobiliare italiana, Milano 1928, II, 490; Gabršček I, 10, 45, 49, 79; Legiša, 287, 291; KatG 1957, št. 51; Gius. Marchetti, II Friuli, uomini e tempi, Udine 1959, 748.

R. K.