Bonomo

BONOMO (de) (Bonòm, Bonomi, Bonhomo), patricijska in plemiška rodbina.

Rodbina Bonomo je slovela kot ena izmed trinajstih najstarejših rodbin tržaškega patriciata, ki so bile povezane v posebno bratovščino. V poznem srednjem in na začetku novega veka so se pripadniki rodbine posvečali trgovanju, njihovi trgovski stiki so segali tudi v Ljubljano. Več jih je bilo javnih notarjev. Že od poznega srednjega veka so bili posebno dejavni v tržaškem političnem življenju. Pripadniki rodbine so opravljali sodne, upravne, vojaške in diplomatske naloge za mesto Trst (bili so rektorji, vicedomi, sodniki ipd.), kasneje tudi v službi Habsburžanov. Najkasneje konec 14. stoletja (1392) so imeli od tržaške škofije v fevdu Ricmanje (San Giuseppe della Chiusa).

Tržaški zgodovinopisec Ireneo della Croce je kot prvega pripadnika rodbine, dejavnega v Trstu že 1200, omenil Petra, sina nekega Danijela. V dokumentu, v katerem je beneški dož Enrico Dandolo 1202 od Trsta zahteval prisego zvestobe, je navedenih več sto tržaških meščanov, a med njimi ni naveden noben Bonomo. Petrov vnuk Ivan Anton naj bi preminil v spopadih, s katerimi so se oglejski patriarh, goriški grofje, Milje in Trst zoperstavljali Benetkam (1283‒1291).

Sredi 15. stoletja se je rodbina razdelila na več glavnih vej, ki so izvirale iz sinov Franca (umrl v drugem desetletju 15. stoletja), imenovanega Corvo (vrana). Franc je bil vazal tržaškega škofa Henrika, ki mu je 1392 v fevd podelil Ricmanje. Franc je bil tudi mestni sodnik 1365, 1390, 1391 in 1408 ter eden izmed avtorjev tržaškega statuta iz 1365. 1370 je zastopal Trst pri pogajanjih z Beneško republiko. Njegovi sinovi so bili Ivan (1354‒1428), Rizzardo (1370‒1463), Bonomo (1380‒1457), Peter (1387‒1453) in Danijel (1398‒1459).

V 15. stoletju sta si bili v Trstu nasprotni dve politični frakciji. Pripadniki cesarske frakcije oz. capitanali so podpirali habsburško oblast in njenega predstavnika v mestu, tj. glavarja. Nasprotovali so jim statutari, ki so ščitili mestne statute in mestno avtonomijo ter so bili bolj ali manj naklonjeni Beneški republiki. Pripadniki različnih vej rodbine so bili politično razdeljeni med obe frakciji, v okviru katerih so zasedali tudi vodstvene funkcije.Ivan Anton, sin zgoraj omenjenega Petra in oče kasnejšega tržaškega škofa, je v Trstu vodil cesarsko frakcijo in je opravljal funkcijo vicedoma. Avgusta 1468, torej v obdobju, ko so Habsburžani poskušali razširiti svojo oblast nad mestom, je prišlo do nemirov. Ivan Anton, ki je tedaj poveljeval mestnim četam, je bil ubit skupaj s še štirinajstimi drugimi vodji svoje frakcije. Njegovi otroci in žena so morali zapustili Trst. Krištofor, imenovan Rebecco (r. malo pred 1430), sin Bonoma, pa je bil eden izmed vodij nasprotne frakcije. Krištofor je predlagal, da mestne ključe prevzamejo Benečani, zaradi česar je naletel na nasprotovanje v tržaškem mestnem svetu in se je bil prisiljen zateči v Koper. 18. julija 1469 je Krištofor s somišljeniki, ki so zagovarjali prehod Trsta pod beneško oblast, prevzel oblast v mestu in ga v začetku avgusta 1469 ponudil Benečanom, ki pa so ponudbo zavrnili. Potem ko je sredi avgusta 1469 cesar Friderik III. pridobil oblast nad mestom, se je Krištofor zatekel v Benetke. Družina Ivana Antona (tudi kasnejši škof Peter) se je tedaj vrnila v Trst.

Najbolj znan pripadnik rodbine je bil Peter Bonomo (1458‒1546), humanist, diplomat, tržaški škof, pokrovitelj Primoža Trubarja. 2. aprila 1492 je cesar Friderik III. Petra, njegovega brata Franca in njunega strica Lovrenca (ok. 1427‒1505) imenoval za palatinske grofe ter meščane vseh mest Cesarstva. Že pred tem (1491) je cesar Petru in Francu podelil nekaj solin v bližini Trsta. Franc je bil tudi humanist. Posvečal se je latinskemu, grškemu in hebrejskemu jeziku, poeziji in govorništvu. Dlje časa je živel v Augsburgu. Njun premožni stric Lovrenc se je ukvarjal s trgovino, večkrat je bil tudi tržaški rektor. V oporoki, sestavljeni februarja 1505, je določil sredstva za izgradnjo dveh kapel v Trstu.

Tudi nekateri drugi pripadniki rodbine so se odločili za duhovniški poklic, npr. Just (u. 1491), komornik papeža Pavla II., in Lenart (r. ok. 1468), doktor prava, ki je bil med drugim častni kanonik v Piranu in župnik na Igu pri Ljubljani. Bil je tudi dekan tržaške stolne cerkve. Pri sklenitvi njegove oporoke 7. marca 1526 v Trstu je bil prisoten tudi Primož Trubar. Ivan je bil 1575 prior univerze v Bologni. Precej pripadnikov rodbine se je posvečalo vojaškim ali diplomatskim nalogam v službi Habsburžanov. V 17. stoletju se je npr. Andrej kot vojaški poveljnik bojeval na Ogrskem proti Otomanom. Peter (u. 1620) pa je bil odposlanec v Budimu, Beogradu in Carigradu. Bil je tudi tajnik Dvornega vojnega sveta. Boril se je pri Kaniži (1600‒1601).

Nikolaj (1535‒1598) se je 1575 iz Trsta preselil na Kranjsko, kjer je bil sprejet v deželne stanove. Bil je lastnik gradov Mengeš in Volčji Potok. Prav ta rodbina je dala v 17. stoletju zgraditi spodnji grad v Volčjem Potoku. Nikolaj je bil kranjski deželni vicedom (1578‒1591) in deželni upravnik (1595‒1598). Kranjski deželni upravitelj je bil tudi Ivan (1599). Kristofor (1563‒1630) pa naj bi bil na začetku 17. stoletja upravnik cesarske črede v Lipici, 1620 pa je že opravljal naloge enega izmed treh tržaških rektorjev. Tudi Ivan Franc Scipion (1630‒1691) je živel razpet med Trstom in Kranjsko. Bil je sprejet v kranjske deželne stanove (1668), večkrat je bil tudi tržaški rektor.

Ginevra, redovnica v benediktinskem samostanu v Trstu (z imenom Evfrazija), naj bi na začetku 17. stoletja sestavila spis o življenju tržaških svetnikov in svetnic. Ivan Andrej Bonomo Stetner (u. 1797) je uredil tržaški mestni arhiv ter napisal več razprav s področja tržaške in goriške zgodovine: Sopra l'origine degli antichi conti di Gorizia, Trst, 1785 (objavljeno tudi v Archeografo triestino, Trst, 1831, III, 339‒383); Sopra le monete de' Vescovi di Trieste, Trst, 1788 (to delo je izšlo pod psevdonimom Orniteo Lusanio) in Della giustizia de' diritti austriaci carintiani sopra l'Istria, Archeografo triestino (Trst), 1831, III, 339‒383 (brez navedbe avtorja). Jožef (1768‒1850) pa se je odlikoval na vojaškem področju. V službi Habsburžanov se je boril na različnih evropskih bojiščih in dosegel čin feldcojgmojstra (generala topništva).

Po podatkih Pietra Kandlerja naj bi v Trstu rodbina izumrla 1862.

Bonomo (tudi Bonhomo), plemiška družina. B. so bili v srednjem in zgodnjem novem veku ena izmed trinajstih patricijskih družin v Trstu. Po nekaterih virih je bil neki B. leta 1000 izgnan iz Benetk ter je prišel v Trst, po drugih pa je začetnik družine v Trstu Pietro B. (Ireneo della Croce) ali pa Bonomo (krstno ime) de Bonomo (De Jenner), oba okoli leta 1200. Trdno stoji, da je 2. febr. 1246 omenjenih 13 družin (B., Belli, Leo, Bascio, Paduino, Petazzi, Burlo, Stella, Gigotti, Toffand, Peregrini, Giuliani, Argenti) ustanovilo zelo ekskluzivno bratovščino patricijev z namenom, da bi se ločili od drugih slojev in da bi vladali v mestu, člani družine B. so bili vedno v upravni, sodni, diplomatski in vojaški službi, in sicer mnogi (skoraj nepretrgana vrsta) v domačem mestu, drugi pri nemških cesarjih ali avstrijskih nadvojvodih, nekateri pa pri beneški republiki. Ker so bili na visokih položajih, se stalno imenujejo od visokega srednjega veka do 18. ali 19. stol.; zato so se njihova imena ohranila. Srečavamo jih ob vseh važnejših dogodkih. Pregled rodovnika je pa nenavadno težak, ker se v vseh generacijah ponavljajo z redkimi izjemami ista krstna imena: Bonomo, Franc, Peter, Anton, Lazar, Danijel, Lovrenc, Jakob. Važen je Franc Corvo (Krokar) B. Ta je bil v letih 1365, 1390, 1391 in 1408 mestni sodnik v Trstu. 8. avg. 1368 ga je mesto poslalo v Benetke na mirovna pogajanja. 5. nov. 1368 je bil eden izmed treh rektorjev mesta pod beneško vlado. Pri sklepu miru med Trstom in Benetkami 12. avg. 1381 v Turinu je zastopal Trst. 23. jan. 1392 mu je škof Henrik de Wildenstein dal fevd v Ricmanjih. Drugič se je poročil z Marijo Venier, sorodnico beneškega doža. Imel je pet sinov, ki so se imenovali Bonomo, Peter, Danijel, Rizzardo, Ivan. Z njimi se začne pet tržaških linij družine B. 1. linija Bonomo: B.-ov sin Anton je bil voditelj beneške stranke. 15. avg. 1468 je skupaj z dvema drugima B. dvignil ljudsko vstajo proti nemškemu cesarju. Ljudstvo je obesilo petnajst proavstrijskih mestnih funkcionarjev; med obešenimi je bil tudi Gian Antonio B., oče poznejšega škofa Petra. Takrat so proglasili neodvisnost Trsta. Anton B. pa je spoznal, da se Trst med dvema velikima silama ne more braniti. Zato je svetoval, naj se mesto prostovoljno vda Benetkam. Vodstvo trž. delegacije v Benetke je vodil Krištof B. Beneški senat ponudbe ni sprejel in v jul. naslednjega leta so nemške čete zavzele Trst. Anton B. je bil obsojen na smrt, a je pravočasno ušel v Milje. Drugi sin B.-ov se je imenoval Lazar. Ta je imel sina Bonoma, ki je 1489 živel v Lj. Bil je funkcionar avstrijskega nadvojvoda. Pozneje je bil proveditor in mestni sodnik. Njegov pravnuk Ivan je bil 1575 prior univerze v Bologni. Dve njegovi sestri Lavra in Ginevra – kot redovnici Valerija in Evfrazija – sta bili benediktinki v Trstu. Evfrazija je zbrala in popisala življenje tržaških svetnikov in svetnic. To delo ima naslov Legendario delle vite, martirio de gloriosi santi e sante di Trieste. Raccolte per me Eufrasia Bonomo, 1613. Ta rokopis je danes v tržaški mestni knjižnici, kamor ga je 1794 izročili Andrej Josip de B. Stetner. Zadnji član te linije je bil Lazar Ivan, ki je bil notar, vicedom, proveditor, sodnik in končno generalni prokurator; u. je v septembru 1659. 2. Petrova linija: Peter je imel štiri sinove. Lovrenc je postal palatinski grof, Ivan Anton (Gian Antonio), oče škofa B., je bil poveljnik mestne straže, Jakob je bil zaradi nemirov 1470 izgnan iz Trsta ter je umrl v tujini, Ivan Franc je bil 1452 poslan k cesarju Frideriku III., ki je bil takrat v Pordenonu. Umrl je 1463 zaradi ran, ki jih je dobil v bojih z Benečani. Njegov sin Peter je 3. jun. 1509 skupaj z dekanom Leonardom B. prevzel tržaški grad od Benečanov, ko so zapustili Trst. Potem je bil mestni sodnik in proveditor. Umrl je star 80 let. Eden njegovih sinov Franc je bil mestna generalna prokurator, proveditor in sodnik; enako drugi sin Danijel. Posebna veja te linije je Ludovikova. Poznejši škof Peter B. je bil poročen, preden je postal duhovnik. Imel je sina Ludovika, ki je bil 1518 mestni vicedom. 1530 ga je cesar Karel V. povzdignil v viteški stan. Postal je tudi član trž. velikega sveta (maggior consiglio). Imel je tri sinove. Ivan Anton je bil 1547 član velikega sveta; pozneje se je odločil za vojaški stan. 20. jun. 1552 je bil v Transilvaniji, kjer je v boju padel. Druga dva sinova sta bila Hektor in Josip Marija. Z njima se je ta linija razcepila v dve veji ter tudi delno spremenila ime. Hektor se je poročil z Ivano de Felser. Njegovega sina Ludovika je družina de Felser 1558 z javno listino posinovila; nanj so prepisali tudi vse premoženje. Odslej se je imenoval B. de Felser. Bil je mestni proveditor in generalni prokurator; umrl je 1610. Njegova družinska veja je izumrla 1773. Josip Marija se je poročil z Marijo, edino hčerjo Andreja de Stetner, ki je bil cesarski svetnik in plemič v Lj. Njegov priimek je bil odslej B. de Stetner. Eden iz dolge vrste B. de Stetner se je rodil v Trstu 21. nov. 1723. Leta 1748 je bil član velikega sveta. Leta 1754 ga je mesto določilo, da skupaj s kanonikom Aldragom de Picardi uredi mestni arhiv. Zbrala sta mnogo dokumentov, diplom, rokopisov, ki so še danes ohranjeni. Bil je član akademije »degli Arcadi Romano Sonziaci«; v njej se je imenoval Grniteo Lusanio. Njegova knjižnica je štela okoli tisoč knjig. V tisku je izdal naslednja dela: 1. Per le auspicatissime nozze del conte Faustino Martinelli con la gentile Tullia Bonomo. II mazzolino, (obsega eno anakreontično pesem, dva madrigala in tri sonete), Portogruaro 1756, str. 12. – 2. Sopra Vorigine degli antichi conti di Gorizia, Trst 1785. – 3. Dissertazione sopra le monete dei vescovi di Trieste con unappendice di documenti, Trst 1788. Napisal je tudi Della giustizia dei diritti austriaci-carinziani sopra l'Istria. To pa je objavil Rossetti v Archeografo Triestino 1831. Več njegovih rokopisov se je izgubilo. Umrl je 2. jan. 1797. 3. linija Rizzardo: Rizzardo, sin Franca Corvo, je bil 1438 sodnik, pozneje proveditor. Eden njegovih sinov Zuanne je bil sodnik, drugi Franc je postal duhovnik. Ko mu je bilo dvanajst let, je po dispenzi papeža Evgena IV. dobil kanonikat. Pij II. ga je imenoval za subdiakona Sv. sedeža. Cesar Friderik III. ga je 31. jan. 1463 napravil za palatinskega grofa. 1492 je postal kanonik v Piranu, pozneje v Ferrari in nato nadžupnik v Veroni. Umrl je 1493 star menda 90 let. Tretji Rizzardov sin Odorico je imel dva sinova: prvi, Leonardo, je postal doktor obojega prava v Padovi, bil duhovnik v lj. škofiji, 1492 častni kanonik v Piranu in 1494 župnik v Brezovici v Istri; od 1499 je bil dekan in kanonik cerkve sv. Justa v Trstu. Umrl je 1526. Pri podpisu njegovega testamenta 7. marca 1526 – testament je sestavil mestni vicedomin (notar) Janez Krstnik de Peterlinis – je bil kot priča navzoč tudi Primož Trubar (Lovro Žvab, Črtica o Primožu Trubarju. LZ 1884, str. 41–45). Drugi Odoricov sin je bil Janez Krstnik. Zadnji te linije, ki se omenja v virih, je bil Ivan Bonomo Odorico; umrl je 1630. 4. Ivanova linija: Ivan, sin Franca Corvo, je bil od 1406 do 1413 vicedom, mestni proveditor in sodnik. Tudi njegov sin Ivan in vnuk Ivan sta bila sodnika; imela sta tudi druge visoke službe v mestu. Isto velja za moške naslednjih generacij. Eden izmed njih, Nikolaj Ivan je bil po 1550 vicedom v Lj. 26. sept. 1586 je bil povišan v plemiški stan. Ob tej priložnosti je dobil plemiški naslov pl. Manssburg. Na Kranjskem je imel dva gradova: Manssburg (Mengeš) in Wolffsbüchel (Volčji potok). Umrl je v Gradcu 4. mar. 1598; pokopali so ga v Lj. Omenjena dva gradova imenuje v zvezi z družino B. tudi Valvazor (III, 362 in 657), le da navaja nekoliko drugačne podatke. Grad Volčji potok sta po Valv. imela 1595 Nikolaj Bonomo, ki je bil kranjski deželni upravnik, in Adam B., ki je umrl v Volčjem potoku 30. mar. 1597; pokopali so ga v Mengšu. Valv. imenuje še Nikolaja Viljema B. 5. Danijelova linija: Danijel, sin Franca Corvo, je bil 1430 in 1453 sodnik. Leta 1457 in 1459 ga je občinski svet poslal h kralju Matiju Korvinu na Ogrsko, ki je bil tedaj zaveznik beneške republike. Pregovoril ga je, da ni stopil v vojno proti Trstu. Ta linija šteje veliko potomcev, med katerimi so bili sodniki in proveditorji. Franc Ksaver je 1774 postal polkovnik avstrijskih pionirskih čet. Tudi njegov sin Krištof Peter se je posvetil vojaški službi. Nazadnje je bil generalni mornariški komisar za tržaško Primorje. Kandler pravi (Codice diplomatico istriano VI 1501–1849, opomba k testamentu Lovrenca B. 15. febr. 1505), da so tržaški B. izumrli 1862. Ali so današnji B. v Trstu potomci starih družinskih vej, ni znano. Nekateri B., ki so bili iz Trsta izgnani ali pa so se prostovoljno izselili, so živeli v Vicenzi, Asiagu, Padovi, Neaplju, Palermu in drugod po Italiji. Tudi te veje so številne in segajo v današnji čas. Med njihovimi člani so duhovniki, profesorji, oficirji, pravniki ipd. Omenjen naj bo samo odvetnik Pietro B., ki je 1935 izdal knjigo Un patriota triestino del 1400 e la storia dei Bonomo dall'anno 1000 ai giorni nostri (Rim, Collegio araldico, 8°, str. 116 – Collezione di monografie storiche ed artistiche. Supplemento N. 3–6 alla Rivista araldica, 20 giugno 1935). Avtor navaja bibliografijo 109 del, ki govorijo o B. Leta 1956 je izšla v Padovi druga njegova knjiga Florilegio gentilizio. Antologia bonomiana. Pietro B. je 1951 napisal tudi patriotično dramo Olocausto. Sedaj živi v kraju Este, prov. Padova.

Prim.: Pietro Kandler, Storia del consigilio dei patrizi di Trieste dall'anno 1383 all'anno 1809, Trst 1858; Ireneo della Croce, Historia antica e moderna, sacra e profana della città di Trieste, celebre codonia dei cittadini romani, Benetke 1748; zgoraj citirani deli P. Bonoma iz let 1935 in 1956.

K-n