Apfaltrer

Izvor rodbine vitezov in pozneje baronov Apfaltrerjev je nejasen. Nekaj posameznikov s tem oz. podobnim priimkom se na Bavarskem pojavlja v 12. stoletju, na Kranjskem pa prve Jablaniške srečamo šele v drugi polovici 13. stoletja. Povezava med obojimi ni zanesljiva. Kranjski Apfaltrerji so bili sprva spanheimski ministeriali in hkrati gradiščani na spanheimski utrdbi Jablanica, ki je nastala kot protiutež gradu Vernek. Slednji je bil namreč v lasti oglejskega patriarha in je nadziral pomembno pot ob Savi, zato je bil trn v peti patriarhovim nasprotnikom Spanheimom. Vojvoda Ulrik Spanheimski je dal tako okoli 1257 zgraditi lastno utrdbo z imenom Jablanica (Apfalter), ki so jo upravljali njegovi ministeriali, vitezi Jablaniški oz. pozneje baroni Apfaltrerji.

Najverjetneje je treba Jablanico enačiti z gradom Roje, ki je stal na vrhu hriba Tičnica nad Šmartnim pri Litiji. Roje so bile v lasti Apfaltrerjev do konca 16. stoletja, ko je v grad po Valvasorjevih besedah dvakrat udarila strela; takrat so ga dokončno opustili in se preselili v nižinski grad Grmače. Tam je ena veja Apfaltrerjev ostala vse do druge svetovne vojne. Takrat je bil grad požgan, po vojni pa je na njegovem mestu zrasla kmetijska zadruga Litija. Poleg Grmač so imeli Apfaltrerji v okolici Litije v lasti tudi dvorec Črni Potok (danes Dom počitka Tisje), v sami Litiji pa ob koncu 17. stoletja prav tako dvorec, ki se je po njih imenoval Apfaltrerjev dvorec. Na njegovem mestu danes stoji trgovina Mercator.

Drugo obširno območje posesti Apfaltrerjev je bila Bela krajina. Tamkajšnja gospostva Krupa, Pusti Gradec in Pobrežje so v njihove roke prišla konec 18. stoletja z dedovanjem. 1904 je baron Artur Apfaltrer vso belokranjsko posest prodal Danijelu Makarju. Tretje središče posesti baronov Apfaltrerjev je predstavljal grad Križ pri Komendi, ki je v njihovo last prešel prav tako z dedovanjem ob koncu 18. stoletja. Grad je rodbina obdržala do konca druge svetovne vojne, ko je bila grajska stavba popolnoma uničena.

Poleg omenjenih graščin so imel Apfaltrerji krajši ali daljši čas v lasti še Loko pri Zidanem Mostu, Zgornji Motnik, Puštal pri Škofji Loki, Brdo pri Lukovici, Khiselstein, Mengeš, Svibno, Čemšenik, Črnelo in Mekinje, zunaj slov. ozemlja pa tudi Dixenberg v Spodnji Avstriji.

Od kriške veje Apfaltrerjev se je 1904 odcepila še ena kratkotrajna veja, ko je baron Rudolf Apfaltrer (1860–1918) ponovno kupil grad Črnelo pri Domžalah. Njegov sin Leopold je tam živel vse do druge svetovne vojne. Po vojni je bil grad zaplenjen, baron Leopold pa izgnan v Avstrijo, kjer je 1955 v revščini umrl. Baron je imel z grajsko kuharico Marijo Goste nezakonsko hči Leo, ki je smela nositi očetov priimek, ne pa tudi plemiškega naziva. Po osamosvojitvi Slovenije je baronova hči Lea Apfaltrern Čmak postala dedinja Črnela in ga tudi dobila nazaj, a je kasneje romal v druge roke.

Apfaltrerji kljub svojemu starodavnemu poreklu, ki jih je uvrščalo med t. i. praplemstvo, niso nikoli presegli svojega baronskega naziva. Tega so prejeli 1672 skupaj s predikatom »Apfaltrern«. Prav zaradi tega so zlasti v 19. in 20. stoletja raje uporabljali predikat kot priimek in so svoje ime podpisovali s končno črko n, torej Apfaltrern. Istočasno z baronskim nazivom so prejeli tudi izboljšavo grba – ta se je razširil s podobo gole črnke in črnih perutnic, medtem ko je izvorni grb z jablano in sedmimi zlatimi jabolki postal srčni ščit.

Člani rodbine Apfaltrer so se do 17. stoletja odlikovali predvsem na vojaškem področju. Janez Apfaltrer je bil npr. v 16. stoletju poveljnik na Reki, njegov istoimenski sin pa cesarjev vojaški svetovalec in eden od poveljnikov pri obrambi Dunaja pred Turki 1529. Od 17. stoletja so Apfaltrerji prevzemali predvsem uradniške funkcije, posvečali so se tudi znanosti. Med člani ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma, ki je združevala vodilne znanstvenike in javne delavce plemiškega rodu na Kranjskem, je bilo v 120 letih obstoja družbe včlanjenih kar osem članov rodbine Apfaltrer – npr. baron Sigmund Ferdinand Apfaltrer (1700–56), ki je bil znan pod vzdevkom »Iščoči« in geslom »Ne najdem«. Znanosti je bil predan tudi jezuit Leopold Apfaltrer (1731–1804), ki pa ni bil član Dizmove družbe. Slovel je kot dober matematik in je napisal kar nekaj matematičnih razprav (npr. De motu Rhombi conici Dissertatio inter A. A. distributa, 1771). Njegov stric Ernest Apfaltrer (1707–1767), prav tako jezuit, je bil droktor teologije in filozofije ter pisec zgodovinskih del.

V 19. stoletju je bil v politiki zlasti znan baron Oto Apfaltrer (1823–1905), ki je postal celo dosmrtni član gosposke zbornice dunajskega parlamenta. Bil je dober prijatelj grofa Antona Aleksandra Auersperga (pesnika Anastasiusa Grüna) in je po njegovi smrti postal skrbnik pesnikovega mladoletnega sina Teodorja. Politiki je bil zapisan tudi Otov istoimenski sin (1857–1920), pred razpadom monarhije kranjski deželni poslanec v veleposestniški kuriji in odbornik ter član odbora Kmetijske družbe. Njegovo smrt, ki ga je doletela 1920 v Münchnu, je časnik Slovenec pospremil z besedami, da se je baron vedno »zanimal za gospodarski razvoj Kranjske in je tudi v deželnem zboru v gospodarskih zadevah edini izmed Nemcev glasoval s Slovenci« (Slovenec, 16. 4. 1920).

Danes je od nekdaj razvejane rodbine Apfaltrerjev ostalo le še nekaj članov, ki živijo v Avstriji in ZDA.