Žnidaršič, Vencelj (1893–1979)

ŽNIDARŠIČ Vencelj (Vence), lesni strokovnjak, borec za pravice Slovencev, tigrovec, borec NOBJ, r. 25. maja 1893 na Kalcu, u. 1. jan. 1979 v sežanski bolnišnici. Oče Janez, mati Uršula Kaluža. Ž. je bil velik narodnjak kot oče, ki se je še kot trg. vajenec v Trstu boril za narod. pravice; imel je gostilno in trgovino v Matenji vasi in 4 sinove in hčer vzgojil v dobre Slovence. Ž. je po osn. š. v domači vasi v Idriji napravil 6 razr. realke. Vojna je prekinila študij, bil je 1914 mobiliziran v avstrij. vojsko in prebil 4 leta na raznih bojiščih. Kasneje po begu od doma v Jslo je napravil še srednjo trg. šolo v Lj. Po vrnitvi domov ob koncu vojne sta z bratom Stankom takoj nov. 1918 pohitela v Lj., da se pridružita borcem za sev. mejo. Dr. Slavko Fornazarič iz Renč, vodja pisarne za zasedena slov. ozemlja v Lj., ju je poslal na Primor. zbirat dokumentacijo o kulturi, gospodarstvu, politiki, etničnem stanju, naseljenosti Slov. na Primor. kot argumente za mednar. konfer. v Parizu. Zagotovila sta si sodelavce v vseh središčih Primor., npr. v Tolminu zdravnika Serjuna, v Kobaridiu gostil. Miklaviča (Podseljana), v Idriji prof. Kenda in Pirca, v Razdrtem gostil. Lipčeta Kavčiča, v Knežaku Alojza Valenčiča (ustreljen v Bazovici), v Podgradu notarja Toma Šorlija itd. – v Trstu dr. Josipa Wilfana in dr. Vratovića. Zbrane dokumente sta sproti nosila čez mejo po skrivnih poteh s tihotapci, ki o zadevi niso nič vedeli, v pisarno v Lj., manj pomembne na Rakek obmej. komis. Bravničarju, ki jih je oddajal Fornazaričevi pisarni. Med potovanji sta v nekaj mesecih zbrala 500 podpisov po Primor. pri znancih, kult., polit., gospodar. osebnostih, županih, PD, slov. institucijah itd. za »Spomenico o zahtevah primor. Slov. in Hrvatov«. Dr. Fornazarič ju je s Spomenico napotil v Beograd k regentu Aleksandru. V pogovoru sta ugotovila, da je regent dobro seznanjen o zadevah na Primor. Dejal jima je, da velesile nasprotujejo našim upravičenim zahtevam. – Dr. Fornazarič je pripravil tisoče letakov v it. jeziku, ki sta jih prinašala čez mejo Ž. in njegov brat Stanko, s sodelavci so jih ponoči natrosili po vseh vaseh, kjer je bila it. vojska. Vznemirjenje med vojaki je bilo učinkovito. It. so krivce kljub aretacijam zaman iskali. Ko se je pomirilo, so trošenje spet ponovili. Večalo se je razburjenje med it. vojaki in prebivalstvom. 1919 so nemire povzročale faš. skvadre z napadi na Slov., na slov. organizacije, zavode, PD, požigi društvenih sedežev, požig Narodnega doma v Trstu, Pulju, Gorici. – Ž. je mnoge vodil čez mejo v Jslo. Mladina na Pivškem se je ponoči zbrala v velikem številu v Prestranku 1922, nato 1925 ter sklenila, da oborožijo skupine po vaseh, da bi pregnali napadalne faš. Ž. je bil nasproten nasilju. Organizirali so napad na carinarno v Prestranku, da pridejo do sredstev. Napad so izvršili 3. apr. 1926. Bila sta ubita Jože Molk iz Planine in Lojze Vilhar iz Postojne. Mnogo je bilo zaprtih in več obsojenih, Stanko Žnidaršič je zbežal v Jslo. Ž. in brat Milan sta imela v Matenji vasi žago za hlode in prodajo lesa, Milan še gostilno, kjer so se stalno zadrževali vojaki. Ostala sta sama: Stanko je padel v Trbovljah, Vladimir je umrl za trebušnim legarjem v Srbiji, kjer se je kot jsl. prostovoljec boril v srbski vojski. – Ž. je veliko prispeval, ko so slov. organizacije v Trstu organizirale lačne slov. otroke za preživljanje poletnih počitnic na kmetih. V svojem okolišu je pridobival kmete, da so sprejeli in hranili otroke, ki so se polni zdravja vračali ob koncu poletja domov v Trst in prinesli s seboj razno hrano. – Zaradi pogostih napadov na faš. je bil tudi Ž. pred aretacijo. Ko so 1929 primor. Slov. enotno in masovno bojkotirali faš. volitve, je Ž. ušel aretaciji v Jslo. Žena je dobila zaposlitev v Šmihelu pri Mozirju, Ž. je postal župan v Mozirju. K njemu v Šmihel, kjer je z ženo stanoval v šoli, so se zatekali tigrovci Tone Černač, Danilo Zelen, Just Godnič in drugi, ko jih je iskala policija po tiralici it. policije. Ž. in Černač sta bila sovaščana in Černač se je vselej na pohodu na Primor., kamor je s tovariši nosil liter., vračal k prijatelju v Šmihel. Da bi ga ščitil pred policijo, sta ga Ž. in žena imenovala nečaka Draga Žerjala, on njiju pa stric, oz. teta. 1930 je it. polic, poslala tiralico s točnim popisom za Černačem. Polic. ga je iskala po vsej Sji. Orožniški poveljnik je prišel k Ž. s tiralico, rekoč: »Vaš nečak je po opisu it. policije enak Antonu Černaču, ki ga moramo aretirati.« Ž. je orožniku dejal, da je njegov nečak lahko podoben komu, toda on je Drago Žerjal, bratrančev sin. Po novih zapletih je Černač pobegnil v Pariz. Poslal je razglednice, da je polic. ugotovila, da ga v Sji ni. Ž. je pred it. faš. polic. med vojno pobegnil v Novo mesto in se zaposlil pri Papirlesu. Zasledoval ga je komisar Chiuzzi (Kavčič s Sušaka). Ko ga je končno srečal, ga je vprašal, od kod je. Ž. je trdil, da je iz Šmihela, Chiuzzi pa, da je iz Postojne. Dejal mu je, da bi bil v zaporu, če bi ga bil pred letom našel. Chiuzzi je zaradi propadanja faš. prenehal z lovom na antifaš. in pustil Ž. pri miru. – Po vojni je bil zaposlen v Pivki pri Javorju, po upokojitvi je vneto sodeloval s Francem Gorkičem pri postavljanju spominskih obeležij zaslužnim Slov. v Novi Gor. in po Gorkičevi smrti je bil preds. Kluba starih gor. študentov. Ž. je zadnja leta preživel v Domu upokojencev v Novi Gorici.

Prim.: Ž-ovi zapisi in pričevanja; T. Rutar, Vence Žnidaršič – petinosemdesetletnik, PDk 2. jun. 1978; Isti, Venče Žnidaršič – 85–letnik, PrimN 16. jun. 1978; Klub starih gor. študentov, Umrl je Venček Žnidaršič, PrimN 5. jan. 1979; T. Rutar, Ob smrti Venčeta Žnidaršiča. Življenje, zapisano boju za svobodo, PDk 3. febr. 1979.

Rut