Žerjal, Stanko (1910–2002)

ŽERJAL Stanko (Stanislav Alojzij), duhovnik, publicist in javni delavec, r. 14. jun. 1910 pri Pečenkovih na Brjah pri Rihenberku (Braniku) kot deseti od 11 otrok kmečkih staršev Karla in Alojzije Možine. Osn. š. je dovršil na Brjah (1922), klas. gimn. v Lj. (1922–30). Prvo leto bogoslovja je opravil v Gor. (1930–31), nato je študiral eno leto liter. vede na lj. U. Na isti U je potem nadaljeval študij teol. kot semeniščnik lj. škofije. V duhovnika je bil posvečen 7. jul. 1935 v Lj. Bil je kpl. v Škocjanu pri Mokronogu (1936–38), župnij. uprav, v Kalu nad Kanalom (1938–43), hišni duhovnik v sirotišču Contavalle v Gor. (sept. 1943 – maj 1945), kpl. in vikar v Vilešu (Villesse) in v Fossalonu pri Gradežu (Grado) (jesen 1945–jesen 1946) ter nato začasni uprav. župnije Vrtojba (do mar. 1947). Od š. l. 1946/47 do 1955/56 je poučeval kot prof. slov., lat. in zgod. na slov. sred. šolah, v glavnem na niž. gimn. v Gor. in Trstu. Kot duhovnik je sodeloval po župnijah in zlasti v trž. bolnišnicah. 1952 in 1953 je bil tudi duhovni asistent slov. in hrv. ubežnikov v trž. begunskih taboriščih. Nato je bil župnij. uprav. v Gabrjah pri Sovodnjah (1956–70) in nazadnje žpk v Šempolaju pri Nabrežini (1970 do upokojitve 1981). Kot upokojenec živi v Gor. – Že kot dijak je bil zelo narodno zaveden in zato imel težave s tedanjo faš. oblastjo. Zaradi uvoza slov. knjig iz Jsle in zaradi poučevanja slov. petja na Brjah ob počitnicah je bil 1930 po povratiku iz Lj. pod posebnim polic. nadzorstvom. Ko se je istega l. prijavil za vstop v gor. bogoslovje, je prefekt v Gor. nadšk. Frančišku B. Sedeju prepovedal sprejem. Tedaj se je zanj zavzel trž. škof Alojzij Fogar in ga sprejel v isti zavod kot trž. gojenca. 1931 je bil med počitnicami aretiran na gor. žel. postaji, ko je pred nekim it. prenapetežem branil svojo slov. govorico. Po nekaj dneh zapora je bil izpuščen, a kmalu nato spet aretiran z obtožbo širjenja slov. knjig in sodelovanja pri gradnji nove c. sv. Cirila in Metoda na Brjah. Pripravljal se je proces, a na posredovanje cerkv. predstojnikov je bil izpuščen, vendar postavljen v domačo konfinacijo. Apostolski vizitator naslovni škof Luca Pasetto, ki je takrat prišel iz Vatikana v Gor. dokončno prepričat nadškofa Sedeja k upokojitvi, ga je na pritisk kvesture izključil iz semenišča brez vsakega predhodnega posvetovanja z nadškofom ali z rektorjem. Ž. si je tedaj izposloval potni list in odšel v Lj. Tam je delal v emigrantskih organizacijah, npr. v Klubu primor. akademikov ter v društvih Tabor in Sedejeva družina. V Lj. je sestavil spomenico, (ki sta jo 1932 Akad. zveza in Katol. akad. starešinstvo poslala sv. očetu v Rim, z orisom nevzdržnih razmer na Primor. in z apelom za krepkejšo in odločnejšo obrambo zatiranih Slov. in Hrv. v It. Ko je Mussolini 1937 po podpisu prijateljske pogodbe z Jslo proglasil neke vrste amnestijo za polit. begunce ter v It. sami izpustil slov. in hrv. konfinirance, se je Ž. javil pri tedanjem gor. nadškofu Carlu Margottiju. Komaj je 1938 prevzel upravo župnije Kal nad Kanalom, je faš. oblast zahtevala njegovo odstranitev, ker je dopuščala možnost njegovega delovanja le v it. okolju. Vendar gor. nadškof ni popustil in tako je Ž. ostal v Kalu. Tam je živahno delal in mdr. popravil streho farne c. Med vojno je kritično gledal na razvoj OF pod vodstvom KPS. Sodil je namreč, da to gibanje ne prinaša prave demokracije in osvoboditve. Zato je nov. 1942 javno nastopil proti OF. Ta njegov nastop je bil precej odmeven. Župnijo pa je moral zapustiti, ko so ga 24. sept. 1943 aretirali partizani. Toda uspelo mu je zbežati in se zateči v Gor. Okt. 1943 je šel v Lj., kjer je voditeljem ilegalne Slov. zaveze poročal o položaju na Primor. po it. kapitulaciji in nem. zasedbi. O tem je povabljen govoril še z generalom Rupnikom. Na njegovo prošnjo in z vednostjo Slov. zaveze je do 19. okt. 1943 sestavil obširno spomenico, v kateri je s svojega stališča opisal stanje v Slov. Primor. in trdil, da se bo ljudstvo odvrnilo od OF, če bodo Nem. vrnili Slov., kar so jim odvzeli it. faš. Poudaril je zlasti pomen obnovitve slov. šolstva. Predlagal je tudi prihod domobranskih čet, ki pa še niso bile povsem formirane niti v osrednji Sji. Po povratku v Gor. je polit. delal s skupino osebnosti (dr. M. Brumat, dr. A. Čuk, dr. A. Kacin, P. Kemperle, dr. J. Kralj, P. Šorli idr.), povezanih s Slov. zavezo, in bil soust. ter nato tajn. gor. podružnice humanitarne organizacije Socialna pomoč. Skupina, v kateri je sodeloval, se je posluževala nekaterih vodilnih oseb pri Slov. narodnem varnostnem zboru - SNVZ (primor. domobranci) za reševanje jetnikov, tudi komunistov, in za preprečevanje nem. represalij. Urad Socialne pomoči je služil tudi za kamuflažo obveščevalni službi, ki je delala za zah. zaveznike. Nekaj mesecev pred koncem vojne je Ž. skupaj z duhovnikom Albinom Bratino aretirala nacist. polit. policija Sicherheitsdienst. Oba sta bila rešena po posredovanju protihitlerjevsko usmerjenega častnika nem. vojske (Wehrmacht) Bommerja. Ob umiku srb. četnikov, hrv. domobranov in pripadnikov SNVZ skozi Gor. 30. apr. in 1. maja 1945 je rešil življenje štirim it. garibaldincem, ki so jih v Furl. pomikajoči se vojaki zajeli in nameravali usmrtiti. Nekaj tednov kasneje je Ž. skupaj z duhovnikom Jožetom Prešernom (PSBL III, 97–99) ilegalno odpotoval na Kor. iskat zvezo z lj. škofom Gregorijem Rožmanom in z ubežniki iz Sje. Bil je priča prisilnemu vračanju jsl. protikomun. čet. V Vetrinju pri Clcu je 29. maja 1945 pripravil Poročilo o dogodkih na Primor. od nem. kapitulacije do 25. maja 1945 in ga naslovil bivšemu min. jsl. vlade Mihu Kreku v Rim. V poročilu je opisal umik pripadnikov t.i. jsl. kraljeve vojske prek Gor. v Furl. in še zlasti stanje na Gor. po uvedbi t.i. ljudske oblasti.

Ko je bil na Kor., je pomagal skupini 48 bivših domobrancev in četnikov zbežati iz taborišča pri Vetrinju, se prebiti čez Dravo v Ziljsko dolino in nato na it. tla v civilno begunstvo. – Po vojni je Ž. nekaj časa polit. delal v Slov. kršč. socialni zvezi – SKSZ v Trstu, katero je tedaj vodil duhovnik Peter Šorli (PSBL III, 570–72). Na občnem zboru 25. febr. 1951 je bil tudi izvoljen v njen nadz. odb. Kot župnij. uprav. v Gabrjah je dal restavrirati c. in urediti zanemarjeno zemljišče okrog nje. Med župnikovanjem v Šempolaju pa je saniral p.c. v Slivnem. – Že od dijaških let je Ž. sodeloval pri raznih časopisih. Kot študent je pisal primor. kroniko za PonS, v letih kaplanovanja v Škocjanu pa je bil dopisnik Dm in S za spodnjedolenjsko območje. Po vojni se je oglašal v KatG, zadnja leta pa sodeluje pri NL. V tem tedniku je mdr. večkrat poročal o Medjugorju v Hercegovini. Ta kraj je začel obiskovati 1982, ob prvi obletnici tamkajšnjih pojavov. Tudi vojna ob razpadanju Jsle mu ni preprečila, da bi tem dogajanjem na mestu samem zvesto ne sledil (gl. npr. : NL 25. jun. in 2. jul. 1992).

Prim.: Osebni podatki; arh. SKSZ; Taboriščni arhiv priča, 1. zv., dokument IV, uredil F. Žakelj, Buenos Aires 1974, 259–70; B. Mlakar, Domobranstvo v Ljubljani in ustanovitev Slovenskega narodnega varnostnega zbora na Primorskem, Borec, Lj. nov. 1978, 579–80; Isti, Domobranstvo na Tolminskem, GorLtk 6, 1979, 222; Isti, Domobranstvo na Primorskem (1943–1945), Lj 1982, 25, 53, 54, 139; Dokumenti revolucije VII, Lj. 1989, 679.

ab