Žerjal, Aljoša (1928–)

ŽERJAL Aljoša, umetniški kinoamater, r. 22. maja 1928 v Škednju pri Trstu, kjer živi. Oče Ernest, uradnik, kult. delavec, mati Miroslava Sancin. Osn. š. v Škednju in sred. Da Vinci je opravil v it. jeziku, po vojni pa se je vpisal na slov. Trgovsko akad. v Trstu. Po maturi se je zaposlil pri podjetju Agenzia Marittima Mediterranea, kjer je bil več let njen direktor, trenutno pa je njen preds. – Ž. se s kinoamaterstvom ukvarja že 40 let in se uvršča med vidnejše avtorje amaterskega filma tako v It. kot v Evropi. Prirojeni in zdaj že do skrajnosti izbrušeni filmski čut za opazovanje sveta in človeka v njem, njemu lastna mehka snemalna tehnika, hkrati pa še izjemen smisel za pristno človeško in širše družbeno-socialno dimenzijo, ki v njem rojeva stalno skrb za usodo zapostavljenih, dajejo Ž-ovim filmom na 8 in S8 še poseben čar in žlahtnost. Ob tem naj poudarimo, da Ž-ovi filmi niso nikoli golo iskanje realnosti, saj videnemu Ž. dodaja svoj osebni pogled na stvari in ljudi, ki je vedno topel, hudomušen in iskren. Ž-ov filmski opus je zelo bogat: svoj prvi film, Božično drevo, je posnel 1959, danes pa šteje njegova produkcija približno 60 filmov. Od avtobiografije in fantazijskih filmov (Kras v mojih spominih, 1962; Leteči zmaj, 1963; Pogledi v preteklost, 1966; Skoraj fantazija, 1967; Devet zlatih kolajn za pet Krasovih deklet, 1973; Sentimentalno potovanje, 1975) do angažiranih del, ki izpostavljajo socialno in polit. problematiko (Čas ne izbriše, 1965; Tovariš, tvoja hiša gori, 1973; film o Čileju Santa Maria de Iquique, 1974; Svoboda je terapevtična, 1978; o Vietnamu Po orkanu, 1971, 1988). Med temi filmi nedvomno izstopa Rižarna (1968), film o edinem koncentracijsikem taborišču v It. Kopijo tega filma hranijo v Muzeju grozot v Izraelu in v New Yorku, Rižarno pa je predvajala tudi it. televizija. – Znani so Ž-ovi dokumentarci, ki pa niso nikoli fotografsko suhoparni, saj zna Ž. vselej iz njih narediti malo mojstrovino o človeškem univerzumu. Omenimo naj dokumentarne filme o Bosni (1962), Ohridu (1963), Mehiki (1968), Kamnito knjigo (1974), Zemljo Achemenidov (o Perziji, 1978), Firence (1978), Svileno cesto (1988), Tibet (1984–1991), Normandijo (1988) in Avignon (1991). Nekaj svojih filmov je Ž. posvetil tržaškim likovnikom. Tako so nastali filmski zapisi o Černigoju (Izkušnje A. Černigoja, 1968), o Spacalu (Barva spominov, 1990), Štoki (Enigmatični Štokov svet, 1985) in Palčiču (Svet Klavdija Palčiča, 1975). Naj še omenimo, da s svojimi komentarji in tekstom k filmu z Ž. stalno sodeluje Mara Debeljuh. Za svoje filme je Ž. do danes prejel številna it. in mednar. priznanja, skupaj preko 250 nagrad, med drugim osem najvišjih priznanj Državne federacije filmskih amaterjev, nagrado Mascherini, nagrade iz Glasgowa, Brna in Beograda, nagrade na festivalih v Rimu, Turinu, Milanu, Neaplju in Benetkah.

Prim.: Pogovor, Srečanje z Aljošo Žerjalom, filmskim amaterjem iz Trsta, Toni Gomišček v Kulturni poročevalec 69/85; Ivanka Buča, Nov način zbliževanja, v STOP 1984; Spremna beseda Mare Debeljuh k biltenu za Marathon, 1987; avtorjevi osebni podatki.

mlp