Žbona, Aleksij (1942–1987)

ŽBONA Aleksij, zdravnik in slikar, r. 21. jun. 1942 v Mirnu, u. 18. maja 1987 v Šmarju pri Kopru. Oče Boris, uradnik, mati Miriam Vuk, brat Fedja. Osn. š. v roj. kraju, v Novi Gor. gimn., na kateri je maturiral 1961. Medicino je študiral na Medic. fak. v Lj. in diplomiral 1968. Staž je opravil v bolnišnici v Šempetru pri Gor., nato se je z družino 1969 naselil v Ankaranu in se zaposlil v zdravilišču na Debelem rtiču, kjer se je ukvarjal z zdravljenjem otrok. Kmalu zatem se je zaposlil kot splošni zdravnik v Zdravstvenem domu v Kopru, v to mesto se je medtem tudi preselil. Na delovnem mestu se je odlikoval z dostopnostjo in neposrednostjo, tako da je postal zelo priljubljen med številnimi domačini. Leta 1972 se je zaposlil na internem oddelku bolnišnice v Ankaranu in leta 1977 opravil specialistični izpit iz interne medicine. Posebej se je usmeril v gastroenterologijo in se zanimal tudi za psihosomatiko, zlasti v zvezi z boleznimi prebavil. Za PrimSreč je zasnoval niz poljudno napisanih strok. člankov o množičnih boleznih, do katerih prihaja kot posledica sodobne industrijske civilizacije. Že postumno je revija objavila prvi čl. iz serije (O debelosti, PrimSreč 1987, št. 73, 348–50), a je njegova prezgodnja smrt to pobudo žal prekinila. – Ob osnovnem zdravniškem poklicu je bil predan tudi umetnosti, saj je bil dober poznavalec literature, obvladal je več svetovnih jezikov in se odlikoval s široko razgledanostjo. Prve likovne spodbude je dobil že v mladosti v cerkvi na Mirenskem Gradu, kjer je od blizu opazoval nastajanje Križevega pota izpod čopiča Toneta Kralja; slikar ga je tudi upodobil kot baklonosca na 14. postaji v prizoru polaganje v grob. Ekspresivne Kraljeve oblike so pustile trajen vtis v Ž-ovem umetnostnem mišljenju in v tem razpoloženju je tudi opazoval značilno istrsko krajino, v kateri se je popolnoma udomačil. V slikarski dejavnosti ga lahko smatramo za samouka, vendar v svojih delih izkazuje izrazno samoniklost in zrelost. V zgodnjem ustvarjalnem obdobju se je, izhajajoč iz realističnega izhodišča, ukvarjal predvsem s figuro, tihožitjem in krajino, kasneje pa se je posvetil predvsem upodabljanju istrske pokrajine. Njegovo videnje istrskega sveta pa ni opisovalno-pripovedno, marveč si prizadeva iz njega izluščiti likovno zanimanje naravne in od človeške roke oblikovane prvine. O Ž-ovi seriji istrskih kopic je M. Juteršek zapisal, da »jih je slikar, povsem izločene iz okolja, spretno variiral s tem, da jih je razčlenil v mrežo barvno intenzivnih polj«. V kasnejših delih je upodabljal zlasti istrske motive s skromnimi hišicami, oljkami in cipresami na gričevnatih pobočjih. Pri teh podobah je sicer znan slikarski predmet namerno nenaravno preoblikovan in skoraj skrotovičen, na kar je vplivalo ekspresionistično izročilo. V tehničnem pogledu je poleg oljnega slikarstva gojil tudi grafiko. Dvakrat je bil nagrajen na ex temporu v Marezigah, sodeloval je tudi na ex temporu v Piranu in Škednju. Skupinsko je razstavljal v Kopru in Slovenj Gradcu 1972, v Lj. 1983, samostojno pa v Grožnjanu 1963, v Lj. 1965, Špetru Slovenov in Kopru 1986.

Prim.: Podatki sorodnikov; PDk 17. jul. 1985; Aleksij Žbona (zloženka, 1986, uvod Ana Rojnik-Lovrin); PrimN 21. mar. in 28. mar. 1986; Delo 20. maja 1987 (osmrtnica); PrimN 29. maja 1987 (zahvala); PrimSreč 1987, št. 73, 351, 352; ZstV 1988, št. 1, 27.

M. V.