Žagar, Janko (1896–1972)

ŽAGAR Janko, duhovnik, r. 23. nov. 1896 v Hruševju (župnija Hrenovice) pri Postojni, u. 17. mar. 1972 na Slapu pri Vipavi. Oče Ignac, krojaški mojster, mati Jožefa Sedmak, gospodinja. Osn. š. je obiskoval v domačem kraju in nadaljeval šolanje na Škof. klas. gimn. v Šentvidu nad Lj., kjer je maturiral 1917. Iz šole je moral naravnost na soško fronto skupaj z vsemi sošolci, med katerimi sta bila tudi dva znana poznejša duhovnika, Filip Kavčič iz Idrije in Ludvik Likar z Vojskega. Dobil je čin poročnika in se posebno izkazal v hudih bojih blizu Svete Gore pri Gor., na Kuku, kjer ga je šrapnel hudo ranil. Za hrabrost je prejel odlikovanje – medaljo z zlatim križem in se obenem zaobljubil, da bo stopil v duhovniški stan, če bo prišel živ iz vojne. Ob razpadu Avstrije je bil najprej poveljnik narodne straže v domači vasi, potem pa izpolnil zaobljubo in stopil v lj. bogoslovje. Študij je dokončal kot eden najboljših študentov že v treh letih in bil 10. jul. 1921 posvečen v duhovnika. Nastopil je službo kot mestni kaplan v Idriji, kjer je pri znamenitem dekanu in zgodovinarju Mihaelu Arku s pridom uveljavljal svoj smisel za gledališke igre, petje in glasbo. Med ljudmi je postal zelo priljubljen kot zaveden narodnjak in vsestranski kult. delavec. Poučeval je tudi petje na idrijski realki ter vodil mešani in moški pev. zbor. 1926 je bil z dekretom premeščen za župnika v Ledine nad Idrijo, kjer je nato služboval kar osemnajst let. Ves čas it. nadoblasti je kot dušni pastir v Ledinah, ki so bile neposredno ob takratni državni meji z Jslo, skrbel, da je zase in za ljudi dobival preko meje dovolj slov. tiska. Ker so bila slov. kult. društva in prosv. organizacije uradno prepovedane, se je posluževal cerkv. dejavnosti, da bi utrjeval narodno zavest. Ustanavljal in vodil je pev. zbore, razvijal Marijino družbo ter organiziral romanja in duhovne vaje na Sveti Gori. Ljudi je spodbujal tudi h gospodar. napredku, pomagal kot računovodja pri poslovanju gospodar. zadruge in dosegel, da so prav v Ledinah ustanovili prve mlekarne na Idrijskem. Med mladino je z osebnim zgledom populariziral zimski šport in bil začetnik tekmovanj na smučeh. Uredil si je bogato knjižnico, mnogo študiral in vse predelane knjige opremil s svojimi opazkami. Občasno je dopisoval v časopise in revije, največ v CG s prispevki iz glasb. življenja. Med 1942-43 je simpatiziral z začetki partiz. gibanja na Idrijskem in partiz. boj celo podpiral, saj je kot zaveden Slovenec videl v tem boju pot za osvoboditev izpod dvajsetletne it. faš. oblasti. Ko je bil nekaj mesecev po razpadu It. z dekretom prestavljen za župnika in dekana v Idrijo (21. jan. 1944), je med ljudmi veljal za »rdečega dekana«. Službovanje v Idriji je bilo zanj v težkih letih 1944–45 zelo naporno in nehvaležno, saj je bila v mestu nem. posadka, v okolici partiz. enote, samo prebivalstvo pa razdvojeno med pristaše in nasprotninike OF. Tako je ostal do konca vojne osebnostno razpet med NOB, ki jo je usodno determinirala stalinistična usmeritev, in domobranstvo, ki ga je kljub naklonjenosti Cerkvi in slovenstvu obremenjevalo sodelovanje z Nemci. Njegov položaj se je še dodatno zaostril potem, ko so partiz. letala spomladi 1945 bombardirala Idrijo in zadela ž. c. sv. Barbare (17. stol.), ki je pogorela. Nova oblast je v povojnih letih tudi na Idrijskem stopnjevala pritisk na Cerkev in vernike, zato so bili domala vsi duhovniki v Idriji in okoliških krajih izpostavljeni preiskavam, priporom in dvomljivim sodnim postopkom. Ž. je bil še posebno na udaru, saj je imel velik vpliv na ljudi, obenem pa je več let vodil obsežno akcijo zbiranja materialnih in denarnih sredstev, da bi s pomočjo spomeniške službe obnovil baročno c. sv. Barbare, ki so jo rudarji gradili 70 let. Dovoljenja za obnovo ni izposloval, pač pa je 1949 sam postal žrtev brutalnih postopkov režimske Ozne. Le-ta mu je najprej pretepla in onesposobila kaplana Janeza Filipiča, ki je moral na trimesečni bolezenski dopust in nato k vojakom. V jeseni 1949 je imel preiskave in bil odveden v zapor na zasliševanja. S provokacijami ter ponižujočo fizično in psihično torturo so ga zlomili do te mere, da je bil slednjič pripravljen »priznati« vse, česar so ga dolžili. Sledil je insceniran sodni proces v Idriji, izrečena mu je bila kar dvajsetletna zaporna kazen. Že naslednje leto so v Idriji dokončno porušili zidovje sv. Barbare s še trdnim zvonikom vred. Ž. je bil nato po letu dni izpuščen iz zapora, ob tem pa je oblast apost. administratorju dr. Mihaelu Torošu postavila pogoj, da ga ne sme več nastaviti v Idrijo. Dodeljena mu je bila hribovita župnija Štjak med Vipavsko dolino in Krasom. 1956 je bil imenovan za župnika na Slapu pri Vipavi, kjer je ostal do smrti. Kljub slabemu zdravju se je veliko trudil za obnavljanje cerkvenih objektov, zbiral podatke in snoval zgod. vasi, pisal kronike posameznih hiš, se zanimal za starinske predmete ter objavljal članke z domoznansko vsebino. Kot družaben človek, prijeten sogovornik in razgledan razumnik, ki je obvladal več tujih jezikov, je često gostil ugledne osebnosti iz Lj. in vse Sje (Anton Trstenjak, Emilijan Cevc).

Prim.: Arhiv Mestnega muzeja Idrija; Matični zapisi v Hrenovicah; Družina 9. apr. 1972; PrimN 31. mar. 1972; Okrožnica Apostolske administracije za Slov. Prim. št. 4/72 (Koper, 22. mar. 1972).

Kvčč