Zupančič, Alojzij (1927–1993)

ZUPANČIČ Alojzij, duhovnik, kult. delavec, r. 18. maja 1927 pri Sv. Ivanu v Trstu. Oče Lojze, delavec, mati Marija Sušelj. Osn. š. je obiskoval v Trstu, sred. pa v raznih malih semeniščih: 1. gimn. v goriškem, 2. -6. v koprskem, 7. in 8. spet v goriškem. Bogoslovje je dokončal v tržaškem bogoslovju in bil posvečen v mašnika v Trstu 1. jul. 1951. Po posvečenju je bil v letih 1951 in 1952 kaplan v Škednju, v letih 1952 in 1953 kaplan v Bazovici. Od 7. jun. 1953 do 15. okt. 1955 je bil prefekt v Marijanišču na Opčinah. Od 1. okt. 1954 do 8. sept. 1956 kaplan za Slovence pri Sv. Vincenciju v Trstu; od 15. okt. 1955 do 30. jun. 1966 župnik v Boljuncu; od 1. jul. 1966 do 31. maja 1968 podravn. v Marijinem svetišču na Vejni; župnik v Barkovljah pa od 1. jun. 1968 do 10. jul. 1984, ko je postal župnik v Grljanu. 1. jul. 1983 je postal tudi škof. kancler. – V teh letih je za kratek čas pomagal v Domju (z mašo v šolskih prostorih), na Kontovelu, v Dolini, v Borštu in v Mačkovljah. Ko je bil kaplan v Škednju, je s prof. Bercetom 1951 ustanovil slov. skavte in bil njihov škof. asistent do 7. jul. 1953. Poleg dušnopastirskega dela je bil dvakrat član škof. duhovniškega sveta, član komisije za katehezo, vodja škof. tiskovnega urada, član komisije za migracijo in sedaj preds. škof. komisije za ekumenizem. – Njegova skrb je bila posvečena predvsem mladini, zlasti na šolah, kjer je poučeval 37 let, do upokojitve 1989. Poučeval je na slov. in it. šolah – na osn., sred. in višjih. Njegovo zadnje poučevanje je bilo na slov. učiteljišču A. M. Slomšek in na it. G. Carducci. – Veliko učenja in dela je posvetil vzgojnim problemom. Tako je za trž. slov. radio imel v letih 1976–82 vrsto predavanj o mladini, družini in podobno. Imel je vrsto še drugih predavanj, duhovnih obnov in duhovnih vaj pri Šolskih sestrah pri Sv. Ivanu in v domu Le Beatitudini. Udeležil se je raznih zborovanj v Trstu in drugod po It. in s svojo tehtno besedo prispeval k rešitvi raznih perečih problemov.

Prim.: Osebni podatki; ŠkATrst; PDk 28. dec. 1990.

Škerl