Vrčon, Stanko

VRČON Stanko, zdravnik, r. 12. sept. 1913 v Dobravljah pri Ajdovščini, u. 2. jul. 1976 v San Franciscu v Kaliforniji, ZDA. Oče Franc, zidar, mati Jožefa Colja. Izhajal je iz revne družine in je zgodaj izgubil očeta. Odločilen vpliv na njegovo življenje je imel Ivan Rejec, žpk v Vipavskem Križu, moder in učen človek, preds. Zbora svečenikov sv. Pavla, ustanovitelj fantovske in dekliške MarDr., ki je imel velik vpliv, posebno na dijaško mladino. R. je nadarjenemu fantu priskrbel podporo in mu omogočil šolanje, za kar mu je bil V. vedno hvaležen, tudi ko je bil v daljni Ameriki in je R. preživljal svoje zadnje dni bolan in oslepel pri dobrih ljudeh v Zaloščah pri Dornberku. V. je študiral v Malem semenišču kakor mnogi primorski izobraženci do srede liceja, ko je po nasvetu semeniškega spirituala Leopolda Cigoja izstopil in se pripravljal privatno na državno maturo. Maturiral je v Gor. in se vpisal na Medic. fak. v Padovi. Študije je redno končal in začel z medic. prakso v ul. Pavia in nato pri Rdeči hiši v Gor. Po kapitulaciji It. se je pridružil domobranskim odredom. Zaradi te odločitve so ljudje pri OF zažgali V. hišo in pognali na cesto mater vdovo in vso njeno družino. V. je bil nameščen kot zdravnik v Ajdovščini in tam ostal do konca apr. 1945, ko je odšel v It. in se ustavil v zbirnem centru v Latini, kjer je opravljal zdravniško službo tudi za civilno prebivalstvo, dokler se ni uprl sindikat Zveze zdravnikov in mu onemogočil delo. Kot mnogo drugih se je odločil za izselitev v ZDA. Da je mogel v novi domovini opravljati poklicno delo, je moral narediti izpite iz medic. predmetov, angl. in ameriške ustave. Službo je dobil v San Franciscu v Kaliforniji. Začetka si je prizadeval, da bi dobil k sebi mamo, sestro Zorko in brata Branka, ki so emigrirali v Argentino in se nastanili v Buenos Airesu. Mama in sestra sta prišli k njemu šele po bratovi smrti 1975. Tragična smrt brata Branka, ki je u. po večdnevnem trpljenju zaradi opeklin, ki jih je dobil, ko je skušal reševati pred zublji podjetje, pri katerem je delal, ga je hudo prizadela, da ni bil več, kakor je bil prej. Zbolel je za neozdravljivo boleznijo in sredi naslednjega leta umrl. – V. je bil živahen, družaben, duhovit, izredno bister in dober pevec, ki je še prav mlad pel v domačem cerkv. zboru in v semeniških zborih. Kot študent je zelo aktivno sodeloval pri kat. usmerjeni organizaciji slov. dijakov. Vedno je pomagal pri pripravah sestankov in študijskih srečanj, kamor so prihajali zavedni slov. dijaki tudi iz širše Primorske, od Istre do avstr. meje. Pomagal je pri sestavljanju revij in knjižic ter predavanj narodne, zgod., verske in socialne vsebine. Sestanki so bili v Gor., največkrat pri prof. R. Bednariku, ki je bil vedno pripravljen na delo s slov. dijaki, in v bližnjih krajih. Pri tem vzgojnem in izobraževalnem delu so pomagali mnogi narodno zavedni kult. delavci, kakor Janko Kralj, prijatelj J. E. Kreka, Jožko in Lojze Bratuž, Josip Rustja, Anton Vuk in duhovniki, kakor Božo Milanović, Venceslav Bele in drugi. V. je omenjen v aktih II. trž. procesa kot vodja študent. organizacij. V velikem in prometnem San Franciscu, kjer posameznik težko vzbudi pozornost, je bil V. znana osebnost kot zdravnik ubogih in po krščanskem in asketskem življenju. Vsako jutro je bil pri zgodnji maši in pri obhajilu in potem je ves dolgi dan do pozne noči posvetil bolnikom. Ni si vzel časa niti za kosilo: med eno in drugo vizito je zavžil kak košček kruha. Nikoli se ni vrnil domov pred 23. uro. Po večerji ni vstal od mize, ne da bi s svojici zmolil rožnega venca. Med zdravniki v San Franciscu je bil edini, ki si je upal ponoči v zloglasne in nevarne predele mesta, čeprav so ga večkrat napadli, okradli in mu tudi vzeli avto. Ob njegovi smrti je žalovalo vse mesto. Ob njegovi krsti so se zbrali duhovniki vseh narodnosti. V spominskih govorih tudi po radiu in TV so ga proslavljali kot zdravnika ubogih in svetniško osebnost.

Prim.: Podatki prof. St. Sobana; podatki sestre Zorke; podatki g. Fr. Zlobca; KatG 29. jul. 1976.

Har.