Vončina, Albin (1899–1988)

VONČINA Albin, učitelj in slikar, r. 20. avg. 1899 v Idriji, u. 1. mar. 1988 prav tam. Oče Franc, občinski tajnik, mati Karolina Serjun. Osn. š. in realka v domačem kraju, vendar je moral že pred maturo (mar. 1917) v avstr. vojsko. Poldrugo leto je prebil na it. fronti na juž. Tirolskem in se vrnil domov šele po razpadu Avstro-Ogrske jeseni 1918. Maturo na idrijski realki je opravil jun. 1919, ko so bili na šoli še sami slov. prof. Konec 1919 se je vpisal na učiteljišče v Lj., opravil intenzivni trimesečni tečaj za učitelje s ponovljeno maturo in se vrnil kot učitelj v Idrijo. Poučeval je 10 let v višjih razr. osn. šole, se družil s slikarjem Rudijem Kogejem (gl. čl.) in se posvečal ljubiteljskemu slikanju. Zaradi javnega izražanja narodne zavesti (na slovesnosti 1929 je odklonil nošenje it. zastave), je padel v nemilost pri oblasteh in emigriral čez mejo v Lj. Redne zaposlitve ni našel, zato se je preživljal s priložnostnim slikanjem in izdelovanjem spominkov. 1931 je dobil službo učitelja v Črni na Koroškem, kjer je živel z družino do začetka vojne 1941. Nemci so ga najprej namestili kot uslužbenca pri rudniku v Črni, 1942 pa premestili kot učitelja na nem. šolo v Gmünd (Avstrija). Tu je služboval do konca vojne 1945, ilegalno pomagal rojakom na prisilnem delu in se ob stikih s slikarjem Oskarjem Maskejem izpopolnjeval v akvarelu, olju in plastičnem modeliranju. Angl. okupacijske oblasti so mu šele jeseni 1945 dovolile odhod v domovino. Konec 1945 je začel poučevati na nižji gimn. v Idriji in služboval tu do upokojitve (1956). Po sili razmer je poučeval vrsto predmetov in se odlikoval predvsem kot priljubljen učitelj risanja. Po upokojitvi je honorarno učil po okoliških š. do 1962, nato pa se je posvetil slikanju in številnim ljubiteljskim dejavnostim. Bil je med pobudniki prve slikar. kolonije v Idriji (1968). - V. je bil kot slikar primer prirojenega talenta, ki je bil pri njem združen z veliko željo in potrebo po slikanju, žal ni bil deležen sistematične slikarske šole in je ostal v glavnem samorastnik. Veliko so mu pomenili stiki z realčnim sošolcem in prijateljem Bož. Jakcem ter slikarji Rud. Kogejem, Osk. Maskejem, Fr. Godcem, Jan. Troštom in številnimi udeleženci idrijskih slikarskih kolonij (1968–1974). Mnogo je študiral tudi sam, nekaj po strok. literaturi, še več pa ob risanju in slikanju v naravi. Gojil je risbo, oljno tehniko, akvarel in pastel, eksperimentiral je modeliranje v glini in plastelinu ter vlivanje v mavcu in svincu. Najpomembnejši so akvareli in olja, ki krasijo mnoge javne in privatne prostore po Idriji, nahajajo pa se tudi v Lj., Kranju, Zgbu in Bgdu. V tujini so raztreseni po Avstriji, It., Franciji ter celo v Ameriki in Avstraliji, saj so naši rojaki in tujci pogosto kupovali V-ove slike za spomin na Idrijo. V. je slikal zvesto po naravi, najraje značilne idrijske motive – stare vedute z vsemi detajli in krajino idrijskega hribovja. Poleg dokumentarne vsebine jih odlikujejo tudi določene likovne kvalitete, zlasti na akvarelih. Celotno gradnjo slik je V. obvladoval s pedantno risbo, vendar se je rad poigral s širokimi potezami pisanih barvnih odtenkov; vse življenje je nihal med zvestobo linearni preciznosti in poezijo barv, ki jo je čutil v sebi. – Samostojno ali skupinsko je razstavljal od svojih dijaških let do pozne starosti, vendar vsakokrat le manjši priložnostni izbor svojih del. Šele 1983 mu je Mestni muzej Idrija pripravil v Gal. Idrija veliko retrospektivno razstavo z izčrpnim katalogom; evidentiranih je bilo 160 del – približno polovica celotnega opusa. Ob tej priložnosti je prejel Pirnatovo nagrado, najvišje priznanje občine Idrija za dosežke na kulturnem področju.

Prim.: Osebni podatki; razstavni katalog (izd. Mestni muzej Idrija 1983, študijo napisal in vse podatke zbral J. Kavčič); PrimN 18. mar. 1988; IdrR 1988, št. 1.

Kvčč