Volk, Jože (1842–1922)

VOLK Jože, učitelj, pesnik, vseslovanski rodoljub, r. 17. mar. 1842 na Suhorju v košanski fari, u. 1922 v Lj. Že kot otrok se je rad učil in veliko bral. Zaradi njegove bistrosti so ga starši poslali v Trst k sorodniku, kjer je obiskoval nekakšno vadnico za slov., hrv. in srb. otroke. V šoli je sedel skupaj s sinom pravoslavnega duhovnika in po njem prišel v njegovo družino in v pravoslavno cerkev. Tam se je naučil tudi cirilice in se prvič seznanil s slovan. svetom, kar je določilo njegovo narodno in polit. usmerjenost. Postal je eden najbolj gorečih vseslovanskih rodoljubov svojega časa. Iz Trsta je prišel V. za učitelja na osnovno šolo v Idrijo. 1862 je bil nastavljen za učitelja v Kočevju. Tu se ni počutil dobro, zato je 1865 odšel v Bohinjsko Belo, od 1869–71 je bil v Grosupljem, nato v Cerknici na Notranjskem do 1873. Že tedaj je prejemal ruski list »Novoe Vremja«. Tu je bil v pismenih stikih z vseslovan. društvom v Kalugi. – O vseslovan. navdušenosti cerkniškega učitelja V. je zvedel logaški c. kr. okraj. glavar Ogrinc. Poklical ga je k sebi in mu rekel: »Vi ste dober človek, a preveč navdušen Slovan.« V. je bil kmalu premeščen v Črni Vrh. Tu je našel dobrega prijatelja v osebi župnika Domiclja. Toda hladno podnebje z dolgo zimo je V. omajalo zdravje. Prosil je za premestitev in 1875 dobil mesto učitelja v Lokavcu pri Ajdovščini. Tudi tu je našel razumevanje v lokavškem vikarju Krkoču in ajdovskem župniku Dugolinu. Poleg učiteljevanja je tu sprejel tudi cerkv. petje in orglanje. Na orgle je obesil napis v cirilici: »Molite Boga vsi jeziki.« – Kot se je bil v Cerknici c. kr. glavar Ogrinc, se je v Lokavcu spravil nadenj prof. A. Mahnič. V Rimskem katoliku je obsodil narodno delovanje lokavškega učitelja in njegovih prijateljev in učitelj V. je moral v prezgodnji pokoj. – Ko se je V. 1893 poslovil od Lokavca in dobil kot upokojenec začasno mesto učitelja na šoli v Zgoniku, je bil po Goriškem že daleč znan po svojih pesmih. Napisal in objavil je tudi življenjepis sv. Cirila in Metoda. Med ljudstvom je začel uvajati slovan. imena, ki jih je zbiral. Taka imena so bila pozneje objavljena v Koledarju Ciril-Metodove družbe. Poleg tega je zbiral ljudske pregovore in reke. Zbral jih je okoli 800, vse v verzih. Napisal je pesmi Zgoniški zvon, Gabrovica, Naš Kontovel idr. Ob napadu It. na Avstr. 1915 je odšel v Dobrovo pri Lj. Po it. umiku se je sicer vrnil v Pliskovico, toda po končni okupaciji Primor. je strt in bolan odšel v »Tavčarjev dom« za onemogle v Lj., kjer je ostal do smrti. – Svojih pesmi je le malo objavil pod psevdonimi: Volkov, Jaromir Volkov ali Suhorski. Zaradi neštetih selitev se je izgubilo mnogo njegovih rokopisov in podobna usoda je zadela tudi njegove knjige. Izginil je tudi rokopis pregovorov in rekov, katere je 1944 izročil njegov sin (učitelj Milan Vovk) nekemu ured. »Jutra«. – V. ni toliko pomemben zaradi svojih pesmi in drugih zapisov, ampak zasluži, da ga rešimo pozabe zaradi njegove slovanske misli, ki jo je širil kot pravi Primorec tistega prerodnega časa.

Prim.: Osebni arhiv; Rad. Rehar, J. V. – narodni buditelj iz Prešernovih časov, PDk 10. jan. 1965 s sl. in tremi pesmimi.

M. Pah.