Vogrič, Lojze (1902–1987)

VOGRIČ Lojze (Alojzij), pravnik, r. 27. apr. 1902 na Slapu ob Idrijci, u. 1. febr. 1987 v Oaklandu pri San Franciscu (ZDA). Oče Andrej, kmet, gostilničar in mlinar, mati Katarina Šavli. Osn. š. je obiskoval na Slapu, gimn. v Gor. V družini so bile še tri sestre, ena je umrla že med 1. svet. vojno, drugi dve pa po 2. svet. vojni v ZDA. Družina je bila znana posebej po modernem valjčnem mlinu, ki je bil prvi te vrste na Primor. Pravo je študiral v Bologni. – 1930 je odprl odvet. pisarno v Tolminu. Obseg njegove prakse je v zvezi s posledicami gospodarske krize in tudi totalitarne razvejanosti it. uprave stalno naraščal in v letih pred drugo svet. vojno je postal najbolj zaposleni odvetnik v zgornjem Posočju. Z it. oblastmi je imel razmeroma korektne odnose, čeprav ni skrival svojega slovenstva. Kot slov. intelektualca ga je gor. kvestura prek urada javne varnosti in karabinjerske postaje v Tolminu seveda stalno nadzirala. Jan. 1931 je moralo poveljstvo karabinjerske stotnije v Tolminu zaradi anonimne prijave o njegovi protinacionalni dejavnosti podvzeti pravo preiskavo. Naslednje leto je gor. prefekt naprosil kvestorja, da mu oskrbi informacije o polit. obnašanju članov knjižne zadruge Sigma, med katerimi je bil tudi V. Slov. polit. življenja vsaj na legalni ravni v 30. letih ni moglo biti, zaznati pa je, da je v okviru še živeče gor. SLS veljal tedaj V. za pristaša bolj konservativne struje dr. Janka Kralja. Apr. 1941 je vkorakanje It. v Lj. doživljal kot narodno nesrečo, vendar se nato pred kapitulacijo It. skoraj ni ukvarjal s polit., ne za OF in ne proti OF, medtem ko je družina na Slapu dajala prispevke za partizane. Položaj se je nekaj mesecev po preobratu sept. 1943 temeljito spremenil. Poročila VOS iz nov. že govore o njem, da je bil »vedno belogardist«, organizatorji primor. domobranstva pa so se med svojimi propagandnimi akcijami dec. v Tolminu že lahko obračali nanj kot na zaupnika, čeprav se sam tedaj še ni hotel eksponirati ter je še menil, da za domobranstvo na Tolminskem ni pravih pogojev. Po novem letu 1944 so enote VOS izvršile delno zaplembo imetja Vogričevih na Slapu. V. je v Tolminu še vedno imel svojo odvetniško pisarno in je prešel tudi na zunaj na slov. poslovanje. Postal je pa bolj aktiven tudi v organiziranju protirevolucionarne akcije na Tolminskem in tudi sploh na Gor., tako v pogledu javne propagande, ilegalnega polit. organiziranja in končno tudi domobranstva, ki pa sprva vsaj na Tolminskem ni dosegel velikega razmaha in tudi ne relativne samostojnosti, saj je še daleč v 1944 spadalo pod Wehrmacht. Zaradi vsega tega je moral vse pogosteje hoditi v Gor. ali celo Trst, kar so skrbno spremljali tudi partiz. obveščevalci. Mar. 1944 je preselil družino s Slapa v Tolmin, VOS pa je nato izvršila še nadaljnjo zaplembo premoženja. V Gor. se je vključil v delo SLS ter bil kooptiran v njen pokraj. odbor, sodeloval pa je tudi pri podtalni Slov. legiji, ki je delovala znotraj SNVZ, to je primor. domobranstva. Propagandno in drugo protirevolucionarno delovanje je V. podpiral tudi denarno. V Tolminu je opravljal tudi funkcijo slov. notarja, v Gor. in drugod pa si je prizadeval za poslovenjenje uprave in prosvete, ki jo je nem. oblast dopuščala in celo podpirala. – Poleti 1944 je bil imenovan za komisarja oziroma referenta za slov. zadeve na gor. prefekturi. V njegovo področje so spadale zadeve kot občinska uprava, šolstvo, prosveta itd. v slov. delu dežele. Posebej si je prizadeval, da bi odvetniki – njegovi stanovski kolegi – pričeli tudi javno poslovati v slov. jeziku. Ponujena mu je bila tudi funkcija podprefekta, vendar jo je odklonil. – Konec 1944, ko se v Lj. osnuje Narodni odbor za Sjo kot priprava na usodne dogodke ob koncu vojne, se v to prizadevanje vključi tudi gor. protirevolucionarno vodstvo in vidno vlogo pri tem je imel prav V. Prišel je v vodstvo gor. Narodnega sveta, Narodni odbor pa ga je sredi apr. imenoval za komisarja za Gor. Poleg tega je V. postal še preds. posebnega desetčlanskega Akcijskega odbora, ki je bil ustanovljen na pritisk Dimitrija Ljotića. Vmes se je veliko ukvarjal tudi z vzpostavitvijo slov. šolstva, konec jan. je bil celo preds. izpraševalne komisije ob zaključku učiteljskega tečaja v Idriji. Nekaj dni pred tem je v zvezi z vojaškimi in polit. problemi v Lj. obiskal generala Leona Rupnika ter tudi škofa Gregorija Rožmana. Njegova tesna sodelavca pri tem delu sta bila predvsem Milan Komar ter Anton Kacin. Ob koncu vojne – v začetku maja 1945 – je V. skupaj z drugimi skušal s poveljstvom britanskih enot navezati stike v imenu Narodnega odbora za Sjo ter Jugoslovanske vojske, vendar se to ni izteklo v skladu s predvidevanji. Kot begunec je nato nekaj let prebil v Rimu skupaj z družino, ki je malo kasneje prišla za njim. Tu je v začetku 1949 umrl tudi njegov oče Andrej. Sodeloval je z Miho Krekom, tudi še kasneje, ko se je preds. Narodnega odbora preselil v ZDA. Dokler se ni pri it. oblasteh postavilo vprašanje njegovega državljanstva, je še lahko vršil odvetniške posle in je v tej zvezi lahko veliko pomagal beguncem in drugim Slov. Posebej je bil aktiven pri vodstvu Socialnega odbora. 1950 se je odločil za preselitev v ZDA ter se je ustalil v Kaliforniji, v bližini San Francisca. Tam se je spočetka preživljal kot tovarniški delavec, hodil v večerno š. ter ponovno študiral pravo in ga uspešno dokončal ter končno postal pravni svetovalec tamkajšnje Bank of America za it. in evrop. pravo. Njegov dom je ob tem postal eno od pomembnih družabnih središč slov. izseljenstva ob pacifiški obali. V strok. in družab. pogledu so ga izredno cenili tudi v tamkajšnji it. skupnost. Njegova žena Viktorija, roj. KOMJANC pa je postala vodja stolice za it. jezik in književnost na visoki katoliški š. v San Franciscu (gl. čl).

Prim.: Župn. arhiv Podmelec; Izjave: Marija Batigelli, Ivanka Božič, Dragica Janež, Ludvik Lipušček; Zgod. arhiv Min. za notranje zadeve RSje (Zbirka Albina Šmajda; Pokraj. komisija VOS za Primor.; Okrož. komisija VOS za Gor., Tolmin, Bačo); Arhiv Inštituta za novejšo zgod. Lj. (Oblastni komite KPS, fasc. 533/III; PK VOS, fasc. 537/I-II; O. C. 9. korpusa, fasc. 541/IV, 543/III; fond nem. okupatorja, fasc. 201/IV; SNVZ, fasc. 9/IV; Gor. kvestura, fasc. 4); Pokraj. arhiv Nova Gor. (Okraj, sodišče Tolmin, fasc. 549, 556, 558); Iz Gorice, S 3. sept. 1944; Komunisti zmorejo le zahrbtne napade, S 25. febr. 1945; M. K., Pogodba med Anglijo in Titom o vračanju beguncev, KolSS 1958, 107–10; Umrla je Katarina Vogrič, KatG 30. okt. 1958; J. Velikonja, Dr. L. Vogrič, 27. apr. 1902–1. febr. 1987, Amer. domovina 13. febr. 1987; Milan Komar, Dr. Loj. Vogriču v spomin, SvSl 30. apr. 1987; A. Geržinič, Pouk v materinščini – da ali ne?, Buenos Aires 1972, 10, 27, 77; J. Vidic, Zločin pri Lenartu, Lj. 1973, 475, 476, 479; B. Mlakar, Domobranstvo na Primorskem 1943–1945, Lj. 1982, 119, 130, 216, 217; A. Geržinič, Boj za slovensko šolstvo, Buenos Aires 1983, 188; A. Sfiligoj, Boj Slov. pod faš. za narodne pravice. Pričevanje, Gor. 1984, 195; M. Kacin-Wohinz, Prvi antifašizem v Evropi, Koper 1990, 145.

Mlakar