Vodopivec, Josip (1884–1958)

VODOPIVEC Josip, duhovnik, r. 27. jan. 1884 v Dornberku, u. 9. okt. 1958 v Vipavi. Oče Anton, kmet, mati Terezija Vodopivec, kmečka gospodinja, imela sta šest otrok. Osn. š. v domačem kraju, malo semenišče v Gor., kjer je študiral tudi teologijo. V duhovnika je bil posvečen 1. apr. 1907, v začetku maja pa je imel novo mašo v Dornberku. Kot kaplan je služboval v Črničah (1907–09), Cerknem (1909–10) in Kanalu (1910–12), nato pa je bil poldrugo desetletje župnik v Nabrežini, do konca 1928. Z novim letom 1929 je bil imenovan za dekana v Tolminu, kar je bil vse do 11. jul. 1952. 1936 ga je papež imenoval za častnega, 1939 pa za tajnega komornika z naslovom monsignorja. Med verniki je bil poznan kot zelo dober govornik, ki je znal prepričati ter osvajati srca poslušalcev, z delno izjemo zadnjih let v Tolminu, ko je telesno zelo oslabel. Živel in delal je v težkih in usodnih časih za primor. Slov. in kot slov. duhovnik na izpostavljenem položaju je bil nujno občasno potisnjen tudi v politiko, a včasih se je tako samo zdelo ter so ga polit. ter podobnega posvetnega delovanja obdolžili drugi. V Nabrežini kot župnik s faš. oblastjo ni imel vidnih problemov, toda v Tolminu je bilo že drugače. Te oblasti vsekakor ni podpiral, obvezno pa se je kot predstavnik lokalne Cerkve moral udeleževati tudi raznih drž. slovesnosti s faš. obeležji. Kot dekan in monsignor je skupaj z drugimi postal neke vrste simbol in glasnik slov. primor. Cerkve, posebej potem, ko je odšel s prizorišča nadškof Frančišek B. Sedej. Po aretaciji Filipa Terčelja je v začetku febr. 1932 V. skupaj z drugimi dekani podpisal poslanico na mons. G. Sirottija z ostrimi protesti zaradi faš. gonje proti slov. duhovščini na Gor. Naslednjega leta ga je prefektura obtožila »protinarodnega ravnanja« ter zahtevala od apostolskega administratorja, da ga odstrani s položaja, vendar s tem ni uspela, podobno tudi pri podobni zahtevi febr. 1934. Prav tedaj je V. v tolminski župni cerkvi poskrbel za veliko novo pridobitev, za nove orgle iz delavnice Cecilia iz Gorice. Tedaj je v Tolminu slovel tudi cerkv. pev. zbor pod vodstvom Vinka Fillija. Z nastopom vojnih razmer so faš. oblasti slov. duhovščini še bolj gledale pod prste. Poveljstvo tolminske čete kraljevih karabinjerjev je v začetku 1942 s tem v zvezi poročalo, da je duhovščina do aktualnih polit. in vojaških dogodkov rezervirana, toda v cerkvah nesporno prevladuje slov. jezik in da je pri slov. bogoslužju opazna množična prisotnost ljudi. Z nastopom OF in partizanstva je nastal tudi problem odnosa duhovščine do ciljev in metod delovanja tega gibanja. V obdobju pred kapitulacijo It. je na Primor. v njem v glavnem prevladoval NOB predznak, tako da je duhovščina gledala nanj precej naklonjeno. To je veljalo tudi za V., čeprav je okrožni komite KPS za Tolminsko ugotavljal to, da »pod It. še ni nastopal proti nam«. Takoj po 8. sept. 1943 pa naj bi s predstavniki OF celo podpisal izjavo, da ne bo sodeloval s »sovražniki slovenske zemlje«. Stvari so se seveda kmalu spremenile; ker je na pogrebu od partizanov ubite faranke že javno kritiziral take metode osvobodilnega gibanja, je bil tako že sredi nov. 1943 razglašen za »nepoboljšljivega belogardista«. Obtožbe so se v naslednjih mesecih zgolj stopnjevale, res pa je, da je V. nato podprl akcijo domobrancev, ki se je na Tolminskem pričela v začetku 1944. Partizanstvo in njegove metode ter prevlado komunistične ideologije je kritiziral tudi pri svojih pridigah. V začetku apr. 1944 je bil na partijskem sestanku v Tolminu podan tudi predlog, naj se dekan likvidira. Zanimivo je, da je V. za to takoj zvedel ter to objavil v svoji naslednji pridigi. Do tako usodnih ukrepov nato le ni prišlo, vendar je dekan domobrance še naprej moralno podpiral ter je med drugim tudi blagoslovil slov. zastavo, ki so jo po dolgih letih domobranci spet razvili v Tolminu 1. maja 1944. Partiz. propaganda ga je s tem v zvezi celo razglasila za domobranskega majorja, obveščevalna služba pa konec poletja istega leta ugotavljala, da »dekana Vodopivca imamo pod strogo kontrolo, a do danes še nimamo nobenih dokazov o njem. Vemo to, da je postal precej boljši, kakor je bil!« Po drugi strani je dekan večkrat posredoval pri nemških oblasteh za ujete partizane oziroma aktiviste OF ter jih verjetno rešil najhujše usode. V letu 1944 ter 1945 je imel precej stikov tudi z dr. Alojzijem Vogričem, ki je v nekaterih pogledih nanj tudi vplival. Ob koncu vojne je V. vsaj formalno postal tudi član t. i. goriškega akcijskega odbora kot najvišjega tedanjega foruma slov. protirevolucije na Primor., in sicer prav na predlog odv. Vogriča, ki mu je tudi načeloval. Po odhodu nem. okupatorja ter nastopu nove slov. oblasti je imel spočetka sicer nekatere težave, vendar do hujših ekscesov ni prihajalo. Vendar je Primorska borba (17. avg. 1946), ko je bil tolminski kaplan zaradi tihotapljenja Slov. Primorca aretiran in pregnan v cono A, zapisala, da »tolminsko ljudstvo dobro ve, da gospod kaplan ni svojega zločinskega delovanja počenjal brez vednosti gospoda dekana«. Le-ta se tedaj verjetno ni zavedal, da je bila na primeru njegovega kaplana uporabljena metoda revolucionarnega »ljudskega ogorčenja«, ki bo kasneje zadela tudi njega samega. 1948 ga je že aretirala Udba ter ga držala v zaporu v Tolminu, nedaleč od župnišča, od srede apr. do srede jul. Zaradi krhkega zdravja ter seveda tudi zaradi pomanjkanja otipljivih obremenilnih dokazov so ga izpustili na prostost, vendar pod pogojem, da v bodoče sodeluje z Udbo. Konec avg. 1953, ko je bil že več kot eno leto zgolj duhovnik v pokoju, je na mitingu nahujskana množica pridrla pred župnišče ter zahtevala, da se bivši dekan v pol ure odstrani iz Tolmina. Enostavno so ga posadili v avto ter odpeljali. Najprej se je zatekel v svoj rojstni Dornberk, a tudi od tam ga je revolucionarna »civilna družba« pregnala. Nato ga je v varstvo za eno leto vzel frančiškanski samostan v Lj. 1954 je prišel v Kanal, kjer je kot upokojenec pomagal tamkajšnjemu dekanu. 5. maja 1957 je tam tudi slovesno praznoval svojo zlato mašo.

Prim.: Podatki Marije Leban in Jožka Kraglja (sept. 1991); Prvi maj v Tolminu, Slovenski dom 13. maja 1944 s sl.; Poglejmo si iz oči v oči, Primorska borba 17. avg. 1946; Duhovniki za železno zaveso ali v železnem skopcu, KatG 26. maja 1948; Odločen odgovor Tolmincev, SPor 29. avg. 1953 s sl.; Zlata maša v Kanalu, KatG 9. maja 1957; Msgr. Josip Vodopivec, KatG 23. okt. 1958; Glasilo, tolminski verski list, 1987, št. 2–3; 1989, št. 1 s sl.; KatG 18. sept. 1975; R. Klinec, Zgodovina GMD, Gor. 1967, 118; Isti, Primorska duhovščina pod fašizmom, Gor. 1979, 110; Jože Vidic, Zločin pri Lenartu, 1973, 467, 473–76; Tolminski zbornik 1975, Tolmin 1975, 17, 20, 82, 83; Iz Julijske krajine, S 21. dec. 1939; Arhiv Inštituta za novejšo zgod. Lj. (Kvestura Gorica, fasc. 1033j; OC 9. korpusa, fasc. 244/III; KPS Tolmin, fasc. 533/V-VI, 575/I-II, 600/I-III); Zgod. arhiv Ministr. za notranje zadeve Sje (PK VOS za Primorsko; OK VOS za Baško).

Mlakar