Vižintin, Jože (1943–)

VIŽINTIN Jože, diplomirani inž. strojništva, r. 3. avg. 1943 v Zaloščah, živi v Lj. Oče Alojz, kmet, mati Olga Mozetič, gospodinja. Osn. š. je obiskoval v Zaloščah, nižjo gimn. v Dornberku (končal 1958). Za ključavničarja se je izučil v poklicni š. in pri mojstru Stanku Štancarju v Ajdovščini (1958–61). Jan. 1961 je opravil končni izpit na vajeniški šoli, apr. istega leta pa še strok. izpit za kvalificiranega delavca. Nekaj mesecev 1961 je bil zaposlen kot delavec na SGP Gorica v Novi Gor., sept. pa se je vpisal na sred. tehn. š. strojne stroke v Lj. (matura 1965). Kot tehnik se je zaposlil na Avtoprometu v Novi Gor., kjer je ostal do jeseni 1966, ko se je vpisal na Fak. za strojništvo v Lj. in diplomiral 1968 na prvi stopnji (strojni inženir energetik) in študij končal 1972. Vmes se je (1969) izpopolnjeval v Stuttgartu (Schaudtmaschinenbau GMBH). Po vojaščini (1971–72) je dobil delo asistenta na Katedri za konstruiranje in delovne stroje Fak. za strojništvo v Lj., kjer je ostal do 1980. L. 1975 je opravil magisterij s temo Preračun procesa hlajenja polžastih reduktorjev s pomočjo teorije končnih elementov, l. 1979 pa doktoriral z doktorskim delom Raziskava konkavno konveksnih profilov za polžasto dvojico in optimizacija polževega gonila glede na toplotno obremenitev. - Med 1980 do 1986 je bil V. glavni dir. Zavoda za raziskavo materiala in konstrukcij (ZRMK) v Lj., od tu pa se je (1986) spet vrnil na Strojno fak. 1981 je bil izvoljen za docenta, 1989 pa v naziv izrednega prof. za področje konstruiranja strojev in tribologijo. - V-ovo temeljno delovno in raziskovalno področje je konstruiranje strojev in še posebej tribologija (nauk o trenju in obrabi), torej področje prenosov in z njimi povezana izguba mase ter energije pri mehanskih sistemih s posebnimi poudarki na trenju, obrabi in mazanju na kontaktnih ploskvah dveh obremenjenih elementov pri relativnem gibanju. Prvo priznanje s tega področja strojegradnje je dobil že 1972 (3. nagrada za design talnih transportnih sredstev - viličarjev za Litostroj, na mednar. natečaju AS design 1972), l. 1986 pa ga je Združenje jsl. inštitutov za raziskavo materiala in konstrukcij imenovalo za zaslužnega člana. – V. je preds. 1984 osnovanega Društva za tribologijo Sje, član IO Jsl. komiteja za tribologijo in preds. njegove komisije za raziskovanje trenja in obrabe, član IO Jsl. društva za goriva in mazila (JUGOMA), član Verein Deutscher Ingenieure (VDI) s sedežem v Düsseldorfu in član Society of Tribologists and Lubrification Engineers (STLE) v ZDA. V. je tudi član Društva inženirjev in tehnikov Sje, član IO Društva vzdrževalcev Sje in član Društva tribologov Sje. – V Strojniškem vestniku ureja oddelek za tribologijo, ob tem pa je tudi član izdajateljskega sveta revije Goriva i maziva (JUCOMA, Zagreb) in revije Tribologija i industrija (Kragujevac). Na Fak. za strojništvo v Lj. vodi laboratorij za tribološke raziskave. – V. je avtor številnih (39) meritev, testiranj, strok. mnenj, analiz, projektov, izboljšav, inovacij in aplikacij s področja strojegradnje, posebej na prenosnih delih, kot so polžasta gonila, kardanski zglobi, zobniki in zobniške dvojice, drsni ležaji, hidravlika, transporterji, bobnasta gonila, vitli, mazalni čepi, trenje in mazanje. Marsikateri njegovih projektov je v redni proizvodnji (npr. planetna gonila, transporter gnoja iz velikih hlevov, transporter karamboliranih vozil ob nesrečah). Predvsem s področja tribologije (trenja in obrabe) je V. objavil, pogostoma tudi kot soavtor, v domačih (Strojniški vestnik, GradbV, TiP, Tribologija u industriji, Goriva i maziva) in tujih (Tribology Series, Tribology International) revijah vrsto razprav, člankov in knjižnih ocen, v zbornikih pa številna predavanja s posvetovanji, simpozijev in kongresov o strojegradnji in tribologiji doma (Zgb 1976, 1981; Dubrovnik 1978, 1986; Mrb. 1978; Ohrid 1985; Portorož 1986, 1987; Lj. 1986, 1987; Split 1987; G. Radgona 1987; Opatija 1988; Kragujevac 1989; Gozd Martuljek na Gorenjskem 1990) in na tujem (Japonska Tokio 1981, Italija Milano 1983, Visoke Tatre 1987, Karl-Marx Stadt 1988, Zhengzhou na Kitajskem 1988, Helsinki 1989, Krakov 1990, Toronto 1990). V. je tudi avtor brošure Tribologija – Program razvoja SR Sloveniji (Lj. 1985) in soavtor Programa laboratorijskih vaj (Lj. 1974). Uredil je zbornik konference Tribologija v teoriji in praksi (Lj. 1986). V sprejemanju sta še dva njegova patenta: Uporaba parabole za konkavno-konveksni profil cilindričnega polža (Bgd 1983) in Postopek površinskega toplotnega legiranja jekla v tankih plasteh (avtorski kolektiv ZRMK, Lj. 1984). – Kot dir. ZRMK, še bolj pa kot preds. Zveze raziskovalnih organizacij Sje (1981–87), ali pa kot član Republ. komiteja za raziskovalno dejavnost in tehnologijo in odbora za infrastrukturo ter ene od komisij znanstvenega sveta pri Republ. sekretariatu za raziskovalno dejavnost in tehnologijo (po 1990), kot sodelavec v organih Raziskovalne skupnosti Sje in Gospodarske zbornice Sje, član Sveta za znanost SZDL Sje je V. soustvarjal slov. raziskovalno politiko in se kot razumnik vključeval v zakonodajna in organizacijska gibanja na področju raziskovalnih dejavnosti v Sji.

Prim.: ULjBB; Kojeko u Jsli.

Svd.