Vidrih, Rudolf (1899–1982)

VIDRIH (VITRI) Rudolf, polit. delavec, r. 7. jul. 1899 v Trstu (Sv. Jakob), u. tam 24. okt. 1982. Oče Josip, težak, mati Ivana Hlača. Obiskoval je osn. in mešč. šolo CMD pri Sv. Jakobu, nato zasebno trgov. dvorazr. šolo. Zaposlil se je 1921 kot ured. pri trž. dnevniku E in delal tam do ukinitve lista 1928. Leta 1929 so ga aretirali v Ardenzi pri Livornu, kjer se je hotel prepričati, da živi tam pod varstvom it. oblasti poznejši vodja ustašev A. Pavelić (L. Čermelj) in ga hotel fotografirati (Sardoč). Konfinirali so ga avg. 1929 na otok Favignana v Egadskem otočju, kjer je ostal do avg. 1934. Po vrnitvi v Trst je bil kmalu aretiran v Bovcu in nekaj dni zaprt v Tolminu. Moral se je vrniti domov, kjer so mu na kvesturi »odsvetovali« obiske obmejnih krajev. Ker v Trstu ni mogel dobiti zaposlitve, se je sept. istega leta izselil v Lj. in se zaposlil v Manjšinskem inštitutu, ki sta ga vodila L. Čermelj in Vinko Zorman. Z njima je sodeloval pri zbiranju gradiva za Čermeljevo knjigo Life and Death Struggle of a National Minority. V Lj. se je V. povezal tudi z drugimi emigranti, bil tajn. in odb. Delavskega prosv. in podpornega društva Tabor. Ob it. okupaciji Lj. so ga aretirali. Njegovo ime je bilo na seznamu 86 emigrantov v spomenici, ki so jo Nemci dobili v roke ob zavzetju bgda. Konfinirali so ga na otok San Domino di Tremiti. Po kapitulaciji It. se je prve dni okt. 1943 s skupino anglo-ameriških padalcev odpeljal v Termoli (Foggia), kjer jim je bil za tolmača. Prve dni nov. so mu dali angl. uniformo, orožje ter na svili tiskan zemljevid, da je z manjšim oddelkom padalcev odplul proti Malemu Lošinju. Tam so jih partizani sprva nezaupljivo sprejeli in jih nato namestili v vili brodarja Cosulicha. Dva oficirja so odpeljali na sestanek v Titov glavni stan na Velebitu. 13. nov. so Nemci napadli Mali Lošinj in V. se je z Angleži skušal rešiti z barko, ki pa so jo Nemci bombardirali in zajeli. Bil je ranjen v ramo in nogo in so ga odpeljali v bolnišnico v Pulj, potem v nem. lazaret, v zasilno bolnišnico v Lovranu, potem z vlakom RK v Verono, Gradaro, dec. 1943 pa v Nemčijo, kjer je bil do konca vojne v raznih taboriščih (Pfalingsbest). Dogodke na Malem Lošinju je angl. oficir opisal v knjigi. Po koncu vojne se je V. vrnil v Lj., nato v Trst, kjer je delal kot uradnik in korespondent za angl. v trgovskem podjetju.

Prim.: Župn. arhiv Sv. Antona Novega v Trstu; Pisno pričevanje R. Vidrina; bp, Umrl je R. Vidrih, PDk 31. okt. 1982 s sl.; L. Čermelj, Spomini na moja trž. leta, 156; Isti, Med prvim in drugim tržaškim procesom, 34, 54, 71; Isti, Slovenci in Hrvatje pod Italijo, 283; Sardoč, 76–78, 259–260.

ldt