Vidmar, Ivan (1892–1971)

VIDMAR Ivan (WIDMER Giovanni), letalec, r. 25. apr. 1892 v Trstu, u. neznano kdaj v Italiji. Njegov rod izhaja iz Sežane, oče je bil zaposlen v tržaški plinarni in se je poitalijančil, kar je vplivalo tudi na življenjsko pot njegovega sina. V. je v Trstu obiskoval slov. osn. š., nato pa it. industr. sr. š. Ker je že zgodaj kazal navdušenje za tehniko in šport, mu je oče omogočil obiskovanje pilotske šole v Pordenonu in Milanu, kjer je 30. maja 1911 opravil izpit kot drugi pilot slov. rodu (za Celovčanom J. Zablatnikom). Oče mu je nato kupil prvo letalo znamke Bleriot. Z njim je 23. jul. 1911 preletel morje med Gradežem in Trstom; to je bil prvi polet dela Jadrana in prvi pojav letala nad Trstom. Od 30. jul. do 6. avg. 1911 je bil nato v Trstu prvi mednar. letalski miting, na katerem se je V. enakovredno uveljavil. 25. sept. 1911 je skušal leteti iz Benetk v Trst, a je moral zaradi megle pristati v Tržiču. V okt. 1911 je uspešno nastopil na Prvem avstrij. letalskem tednu v Dunajskem Novem mestu, nov. t. l. pa se mu ni posrečil polet iz Gor. v Trst. – 25. apr. 1912 je preletel iz Trsta v Benetke; to je bil prvenstveni podvig te vrste, obenem pa tudi prvi primer letalske pošte v tem delu Evrope. Poleti 1912 se je odpravil na turnejo in je prirejal letalske mitinge v Zadru, Splitu, Cetinju, Lj. (16. jun. 1912), Zgbu, Bgdu, Sarajevu, Mostarju in še po drugih krajih ter sosednjih državah. 12. in 13. mar. 1913 je opravil v štirih etapah prvenstveni polet od Lida pri Benetkah do Rima. V tem letu je nastopal od San Marina do Neaplja. Z novim Etrichovim letalom je nastopil na mitingu v Aspernu, 16. avg. 1913 pa je v Zgbu izvedel svoj že stoti javni nastop. Še pred prvo svet. vojno je nastopil v Aspernu z Lohnerjevim letalom, nato pa je že v vojaški uniformi preletel iz Sečovelj v Trst. Kmalu nato je dezertiral in poslej živel v It. Med vojno je deloval kot preskusni pilot, nato je bil inštruktor letenja v hidroplanski bazi v Portorožu, kjer je bil med drugo svet. vojno upravnik letališča. Nekaj let po vojni je bil še vedno aktiven, upokojitev pa je dočakal pri Alitalia v Reggio Calabria. V vsem it. obdobju pa ni več dosegel toliko kot v pionirskih letih letalstva 1911–14, v katerih si je V. pridobil 12 zlatih medalj, 3 pokale, 3 plakete, 3 posebna odlikovanja, vrsto denarnih nagrad in spominsko ploščo v San Marinu. Vendar njegovega prehoda v It. ne kaže obravnavati tako strogo, kot so to čutili njegovi sodobniki: ko bi imel enakovredne možnosti za letenje na Slov., bi se najverjetneje nikoli ne odpravil trajno na tuje.

Prim.: O V-jevi letalski dejavnosti v l. 1911–14 je veliko pisalo vse slov. časopisje, največ pa E; letenje v Lj. je opisal SN 17. jun. 1912; glej tudi S. Sitar, Začetki letenja v Lj., Kron 1988, št. 1–2, 22–23; o letenju v drugih jsl. krajih: L. Kirić, Počeci zrakoplovstva u Hrvatskoj, Zgb 1960; celovitejši prikazi V-jevega življenja in letalstva: S. Sitar, Začetki letalstva v Trstu, Življenje in tehnika 1982, št. 11; Isti, I. V., Naša obramba 1984, št. 3; Isti, Letalstvo in Slovenci 1, Lj. 1985, 228–35, 394–96 idr. s sl. na str. 395.

SAS