Vergerij, Peter Pavel st. (1370 | med 1368 in 1370–1444)

VERGERIUS (VERGERIO, VERGERIJ) Peter Pavel starejši (il seniore, il Vecchio), humanist, pedagog, zgodovinar, pripadnik znane koprske plemiške družine, r. med 23. jul. in 10. avg. 1370 v Kopru, u. 8. jul. 1444 v Budimpešti. Prve š, je obiskoval v Kopru. Ko so jul. 1380 v vojni proti Benetkam Genovežani napadli in delno porušili Koper, se je V. z družino zatekel najprej v Čedad in nato v Padovo. V Padovi je nadaljeval študije na tamkajšnji U, kasneje se je izpopolnjeval v Firencah in Bologni. V Firencah je še zelo mlad poučeval dialektiko in navezal prijateljske stike s humanisti (C. Salutati, F. Zabarella). Med 1388 in 1390 je bil lektor na bolonjski U in napisal prvo liter. delo: Paulus, comoedia od iuvenum mores corrigendos, ki predstavlja prvi poskus komedije po zgledu rimskih avtorjev, posebno Terencija, v času humanizma. Med 1390 in 1397 se je izpopolnjeval v Padovi, kjer mu je bil za uč. Giovanni di Conversino da Ravenna, kancler carrarskega vojvode. V Padovi je napisal Opuscola (Orationes) de divo Hieronymo, De arte matrica, izdal Petrarcovo pesnitev Africa in se posvetil študiju medicine in pravnih ved. Okoli 1395 je postal doctor in artis liberalibus in zaključil medicinske študije (medicina licentiatus). Kasneje je postal tudi doctor in utroque iure. Med 1398–99 je bil v Firencah. Tam se je učil gršč. pri M. Crisolariju, kar mu je koristilo, ko je pozneje prevedel iz gršč. v lat. Platonov dialog Gorgia in Arrianovo delo De gestis Alexandri Magni (okr. 1414). 1400 se je vrnil v Padovo in tam napisal med 1400 in 1404 svoje glavno delo, pedagoški spis De ingenuis moribus et liberalibus studiis, ki predstavlja obširen učni načrt za mladeniče plemiških družin. Mar. 1405 se je odpravil v Rim in se zaposlil na kuriji. V tem času se je zanimal posebno za cerkv. probleme in veliko pisal o verskih razkolih in prenovitvi Cerkve. Okoli 1409 se je vrnil v Padovo, med 1414 in 1418 se je mudil na koncilu v Konstanci in zagovarjal reformo Cerkve »in capite et in membris«. Jul. 1420 je bil v Pragi glavni zagovornik stališča rimske Cerkve v razpravi s husiti. Cesar Sigismund mu je namreč ponudil službo, štipendijo in naslov poeta laureatus in V. se je po koncilu odpravil s cesarjem skozi Češko in Madžarsko, od koder se ni več vrnil. Poleg že omenjenih del je V. napisal še mnogo knjig, posebno zgod. in biografskih: De Urbe Justinopolis; De situ justinopolis; De republica veneta; De statu veteris, et inclytae urbis Romae; Vitae principum Carrarensium; Apologia contra Albertinum Mussatum; Vita di Petrarca; Vita di Seneca; Elogio dello Zabarella; Epistole. V. je tudi veliko potoval tostran in onstran Alp; poleg že omenjenih krajev je obiskal Sieno, Rimini, Benetske, Oglej, Ferraro, Faenzo, Viterbo, Ravenno.

Prim.: P. Stancovich, Biografia degli uomini distinti dell'Istria, Trst 1828–29 (I-III), II, 49–74; B. Ziliotto, Nuove testimonianze per la vita di P. P. V. il Vecchio, v Archeografo Triestino, Trst 1906, III serie, vol. II, fasc. II, 249–61; Isti, Capodistria, Trst 1910, 12; S. Cella, Paulus. Testo critico, v Atti e memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria, vol. XIV N. S. 1966 (z obširno bibl.); L. Smith, Vita di P. P. V., v Epistolario, Roma 1934; EncIt XXXV (1937), 162; E. Cecchi N. Sapegno, Storia della letteratura italiana, Milano 1965–69, III, pass. (še posebej 36 in 334–35).

Vh