Valič, Marko (1942–)

VALIČ Marko, fizik, r. 8. avg. 1942 v Opatjem selu, živi v Novi Gor. Oče Ivan, trgovec, mati Natalija Buda, gospodinja. Osn. š. v Opat. selu, nižja gimn. v Mirnu, 1961 pa je maturiral na novogoriški gimn. Na lj. U je študiral na FNT in 1966 diplomiral na smeri tehnična fizika. Zaposlil se je na lj. Inštitutu Jožef Štefan. Sam si je po nekaj mesecih preskrbel štipendijo kanadske U Britanske Kolumbije (UBC) v Vancouverju, kamor je odpotoval sept. 1966. Vpisal se je na Oddelek za fiziko v okviru podiplomskega študija. Po šestih mesecih so mu podelili najugodnejšo štipendijo Nacionalno raziskovalnega sveta (NRC), s katero se je lahko posvetil študiju jedrske magnetne resonance. Na UBC je bil obenem asistent na odd. za fiziko. Med pripravami na doktorat je opravljal različne raziskave s področja fizike trdne snovi. Jun. 1969 je doktoriral s tematiko jedrske magnetne resonance v monokristalih galija. Takoj za tem je odšel na U Waterloo pri Torontu (država Ontario), kjer je bil dobro leto dni asistent in raziskovalec na odd. za fiziko. Še naprej se je posvečal jedrski magnetni resonanci v nekovinah, hkrati pa je razvijal tudi instrumentarij za te raziskave. V amer. znanst. revijah je v tem času objavil nekaj strok. člankov s tega področja. Nov. 1970 je odšel v Zah. Nemčijo, v Karlsruhe, kjer je v matični firmi Brucker-Physik nadaljeval z raziskavami jedrske magnetne resonance ter se posvečal njenim aplikativnim možnostim, razvijanjem različnih tehnik in aparatur. Že febr. 1971 se je odločil in se vrnil v Vancouver, kjer je na UBC postal raziskovalni sodelavec. Organiziral je interdisciplinarno skupino, ki se je lotila biofizikalnih raziskav strukture in funkcije celičnih in umetnih membran. V času do 1980 je v amer. vodilnih znanst. revijah objavil 15 znanst. člankov in raziskovalnih poročil s področja strukture in fizikalnih lastnosti membran (Jurnal Chemical Physic, Chemical Physic Lipids itd.). V tem obdobju je na podlagi tehničnih inovacij ustanovil dve zasebni firmi za izdelavo spektrometrov za jedrsko resonanco (»Spin-Lock« in »Spin-teck«). - 1980 se je vrnil domov, kjer se je zaposlil v lj. Iskri - Centru za elektrooptiko kot vodja odd. za plinske laserje. Odločilno je sodeloval pri razvoju nekaj laserskih izvorov velikih moči za uporabo v industriji. Na podlagi teh je razvil in izdelal tudi vrsto lasersko obdelovalnih strojev, z uporabo plinskih, tekočinskih in trdnih laserjev, ki služijo za specialna rezanja in varjenja materialov, še posebno kovin in keramike. Izdelal je tudi aparaturo za hitro označevanje masovnih drobnih proizvodov (npr. čipov) s pomočjo laserskega zapisa. Razvil je specialen laser za natančno in hitro merjenje razdalj na terenu, ki sluzi za vojaške namene. Razvil je tudi vrsto laserjev za šol. potrebe. Sodeloval je pri razvoju prve pri nas delujoče robotske celice za serijsko proizvodnjo naprave, ki kombinira laser in robot in je z njo mogoče specialno obrezovanje tridimenzionalnih predmetov. Njegov izdelek je tudi interferometer, s katerim je mogoče izredno natančno meriti kote in razdalje. V Iskrini Elektrooptiki je delal do 1989, ko je bil imenovan za v.d. direktorja mešane jsl.-sovjetske firme »Adrialas« s sedežem v Lj. Podjetje se ukvarja z raziskavami, razvojem, proizvodnjo in trženjem laserske tehnologije in sistemov. Njegov cilj je razvoj družine specialnih lasersko obdelovalnih sistemov, primernih za obdelavo posebno trdih, krhkih in težko topljivih materialov. O vprašanjih uporabe laserske tehnike je objavljal raziskovalna poročila v različnih domačih strok. revijah. Z referati je sodeloval na številnih (okoli 25) domačih in mednar. (v ZDA in Evropi) znanst. simpozijih, posvetovanjih, kjer je nastopal z referati o magnetni resonanci, o magnetni resonanci v bioloških sistemih, o laserski tehnologiji itd. Član je Slov. društva matematikov, fizikov in astronomov, v katerem je bil od 1984 do 1990 član uprav. odb. za uporabo fizike. Član je organizac. odb. jsl. bienalnega simpozija o obdelovalnih strojih (BIAM). V Sji koordinira razvoj projekta Liserska in infrardeča tehnika. 1984 je prvič dobil Kidričevo nagrado in 1988 še enkrat za tehnične inovacije na področju laserske tehnike in robotike.

Prim.: Osebni podatki; L. Vuga, PrimSreč 10/1987, 366–70.

Mat.