Valentinčič, Jožef (1915–1989)

VALENTINČIČ Jožef, zdravnik, tigrovec, r. 19. mar. 1915 na Kozarščah pni Tolminu, u. 6. avg. 1989 v Novi Gor. Oče Alojz, mati Cecilija Štrukelj, kmeta, brat Alojz (gl. čl.). Osn. š. Volče, it. gimn. v Tolminu, matura v Gor. kot najboljši, v letih 1936–40. Medic. fak. na U v Padovi. Med intern. v taborišču v Istonio Marino je hodil v spremstvu polic. v Padovo in nazaj, izdelal vse izpite ter diplomiral. - Po vrnitvi iz begunstva 1919 je doživljal tragedijo svoje in drugih do tal porušenih vasi, neizmerno revščino vračajočih se beguncev, prihod it. okupatorjev, divjanje it. faš., preganjanje Slov., prepoved slov. š., prosvetnih društev, zažiganje slov. knjig ter odpor proti poitalijančevanju in faš. nasilju. V. se je še zelo mlad pridružil svojim trem bratom v tajnem razdeljevanju slov. abecednikov, knjig in raznih listov. 1930 so faš. odpeljali brata Lojzeta v gor. zapore in ta je po vrnitvi čez nekaj tednov pobegnil v Jslo. Sledile so nekaj let zaporedoma polic. hišne preiskave, zlasti o božič. in velikonočnih praznikih, ko je polic. pričakovala Lojzetov obisk, da bi ga ujela. Rezali so žimnice, drezali z železnimi drogovi v seno in slamo nad hlevom. - V. je sodeloval z več tigrovci pod vodstvom Al. Šavlija (gl. čl.), a še posebno s sošolci na it. gimn. Med temi so bili posebno delavni poznejši zdravnik Milan Starc, Sl. Obleščak (postal duhovnik), Hinko Kokošar iz Podmelca, padel v NOV, učit. Vladko Kogoj, vodja TIGR-a (gl. čl.), Jernej Luznik, kurir za Jslo (gl. čl.), idr. V. je nosil pošto in liter. Fr. Kavsu v Čezsočo, v Rut pa sta skupaj s Starcem hodila po liter. k Simonu Kosu. V. je celo iz Jsle ileg. nosil propag. tisk. Nevarne stvari je sikrival v čebelnjaku zunaj Kozaršč. S sošolci in drugimi tigrovci je nosil razno liter. v Slov. Benečijo in jo drugim pripravil, da so jo nosili čez Kolovrat. Zaradi suma o protifaš. dejavnosti je bil večkrat zaprt, 1934 pet mes. v videmskih zaporih. Zaradi številnih aretacij 1940, posebno v Rutu in Čezsoči, se je pripravil za beg v Jslo, toda med poslovitvijo zvečer 19. okt. 1940 je nepričakovano vdrla v hišo faš. polic. in ga odpeljala v trž. zapore. V celici je bil z dr. Fr. Tončičem, ki mu je dal navodila, kako naj se zagovarja. V preiskovalnem zaporu je umrl neki Jožef Valentinčič. V zmedi se je posrečilo odvetniku zvrniti V-eve obtožbe na pokojnika, tako ni prišel na proces, ampak je bil interniran v Isernio. Tu je zbolel in bil premeščen v Istonio Marino. Prošnja za premeščenje v drug kraj, da bi mogel nadaljevati študij, je bila zavrnjena, toda upravnik taborišča mu je omogočil študij in izpite v Padovi. - Ob kapitulaciji It. je pobegnil iz taborišča, odpotoval z vlakom v Padovo. V Padovi se je zatekel h gospodinji svoje zaročenke Jožice, ki je pred aretacijo študirala v Padovi in dovršila tri letnike Filoz. fak. Internirana je bila v taborišče Fraschette. Po posredovanju svojega prof. je dobil V. zatočišče pred Nemci pod drugim imenom v psihiatrični bolnišnici, kjer je delal za preživljanje. Njegova zaročenka je po vrnitvi iz internacije uredila potrebne listine, da sta se v Padovi poročila. V. se je vrnil na Kozaršče med nem. okupacijo. Part. so ga večkrat klicali, še posebno v bližnje Volčanske Rute, da je zdravil ranjene in bolne borce. Zdravil jih je tudi, ko je bil po zaslugi svoje žene nameščen kot zdravnik pri Sv. Luciji (Most na Soči). Ne da bi Nemci slutili, je spravil bolnega part. v vojaško bolnišnico pri Sv. Luciji, kjer je bil operiran, se zdravil ter se vrnil k partizanom. - Po nekaj letih službovanja pri Sv. Luciji je šel v Lj. na specializacijo za bolezni grla, nosu in ušes. Od 1958 je delal kot specialist za omenjene bolezni v šampetrski bolnišnici do upokojitve. Zaradi uspešnosti pri zdravljenju in izredne humanosti je bil kot terenski zdravnik zelo upoštevan in priljubljen med ljudstvom. Od bolnikov ni zahteval plačila. Sami so kasneje tudi iz oddaljenih hribovskih vasi prihajali k njemu poravnavat stroške. Denar je bil zanj nepomemben. Sam je bolnikom denarno pomagal. Ko je bil pri porodnici pri nekem kmetu v Gor. Trebuši in je mož slekel srajco, da so otroka vanjo zavili, je V. dal iz svojega žepa denar, da kupijo plenice za otroka. Zaradi strokovnosti in uspešnosti je bil cenjen in spoštovan pri kolegih in pri ostalem osebju šempetrske bolnišnice. Odlikovala ga je izredna preprostost in iskren odnos do vsakega človeka.

Prim.: Osebni podatki; TolmZb 1975.

Rut.