Vadnjal, Jože (1898–1985)

VADNJAL Jože, direktor raznih podjetij, tigrovec, borec NOVJ, major JNA, r. 1. mar. 1898 v Zagorju pri Pivki, u. 30. jun. 1985 v Opatiji. Oče Florjan, zidar, kmet, mati Jožefa Fatur. Osn. š. v Zagorju, sred. dopis. š. v Rimu. 1914 je bil mobiliziran, delal je v civilu pri gradnji utrdb na Soški fronti, nato je bil vojak v strelskih jarkih na Oslavju in pri Piavi, kjer je zbolel za malarijo, se s ponarejeno listino izognil povratku na fronto in se pridružil 97. reg. pri Blatnem jezeru. V Brucku na Muri je dočakal zlom A.-O. monarhije, se pridružil češkim prostovoljcem za osvoboditev Češko-Slovaške, nato se v Lj. in na Pivki vključil v narodne straže, ki so razoroževale umikajoče se avstr. vojake iz It. Okupacij. it. vojska je zaplenila narod. stražam orožje in drug material, vračajoče se slov. fante iz vojske pa pošiljala v ujetništvo v malarične kraje v It. V. je z mnogimi fanti ušel it. vojski čez mejo v Loško dolino, a po sporazumu med jslo in it. oblastjo so se vsi vrnili domov na Pivško. Po vojni se je zaposlil pri lesnem podjetju Alojza Domiclja v Šempetru (Pivki) in istočasno v 3 letih napravil sred. dopisno trg. š. v Rimu. Kasneje se je zaposlil kot manipulant na žagi Alojza Urbančiča na Baču in ostal do pobega pred faš. polic. v Jslo apr. 1930. – V. je bil pobudnik oboroženega odpora proti faš. kazenskim pohodom po vaseh Pivke v letih 1922–25 in množičnega sestanka 1922, nato 1925 v Prestranku z okrog 50 udeleženci ter tudi pobudnik sklepa za oborožitev skupin fantov v določenih vaseh, da bi se uprli faš. napadom, ker it. zakoni niso ščitili Slov. in njihove imovine pred faš. Za te akcije je pridobil več fantov v raznih vaseh, vendar je oborožitev odpadla zavoljo smrti Jož. Molka in Al. Vilharja v spopadu s financarji 3. apr. 1926 v Prestranku in zaradi številnih aretacij. V. je pritegnil v ileg. dejavnost mnogo mladih, tudi Vikt. Bobka 1926, ki so zaradi faš. represalij in napadov na faš. v Pivki, Prestranku in Razdrtem bojkotirali faš. proslave in vstop v faš. oborožene enote, čeprav so bili brezposelni in so faš. ponujali visoke plače. V. je najprej sodeloval s trojko Molk, Vilhar, Jos. Kukec, ki so prinašali liter.; nastali so prehodi Palčje, Studeno, Leskova dolina in drugod. Tesnejši njegovi sodelavci so bili D. Zelen, T. Černač, Lud. Ogrizek, T. Dekleva idr., ki so z večjo količino liter. zalagali Pivško, Brkine, Kras in celo Vipav. dolino. Tesno je sodeloval z bazoviškimi junaki in Vekosl. Špangerjem. Po vidnem napredovanju podtalne dejavnosti so se 31. avg. 1927 sestali na Nanosu: V. za Pivško, Z. Jelinčič, B. Rejec za Gor., D. Sardoč, Jos. Dekleva, And. Šavli za Trž., da uskladijo ilegalno dejavnost na celotnem ozemlju Julijske krajine. Sprejet je bil sklep, da se s požigi šol in otroških vrtcev onemogoči poitalijanlčevanje slovenskih otrok. Te akcije so delno zastale zavoljo aretacije 4. avg. 1928 D. Sardoča, J. Dekleva in R. Pahorja. V. je skrbel za širjenje liter., da bi je čim več dospelo na Trž. Z dopisi v slov. listih je podžigal mladino k odporu, za kar so faš. osumili in pretepli Gvida Misleja iz Šempetra (Pivke). V. je bil močno osumljen in večkrat zaprt, a se je vselej izmuznil. Sodeloval je z mehanikom Ant. Oblakom pri izdelovanju peklenskih strojev. Spomladi 1930 je prišlo do množičnih aretacij in V. se je med polic. obkolitvijo Valenčičevega stanovanja umaknil v očetovo hišo, še preden pa je polic. dospela do njegovega doma, je odšel čez polje v Drskovče. Kljub pojačenju straž na meji ga je Marulov Silvo iz Drskovč odpeljal v Jslo. Besni faš. so aretirali njegovo ženo. Njeni vroči prošnji so ugodili, da je šla obiskat svoja otroka. Ko se je oddaljila od Knežaka, jo je Stane Fatur, ki jo je čakal z vozom, odpeljal do Šempetra, A. Žorč pa dalje do Studenega in pripravljen vodič čez mejo v Jslo. Tedaj so faš. hoteli oba otroka poslati v neko rimsko sirotišnico. Ženina sestra Francka je v trenutku babičine odsotnosti odpeljala otroka iz hiše čez polje, govoreč ljudem, da gredo v Košano. Šli so v Petelinje in se skrili na njivi med koruzo. Polic. je otroka iskala v Košani, nato v Petelinju. Ponoči ju je taksist iz Ilir. Bistrice Mat. Možina odpeljal pokrita z odejo do Studenega, tigrovci pa čez mejo v Jslo. V. je bil v Lj. z družino brez sredstev in živel pod drugim imenom. Vsak član njegove družine je živel pri drugem sorodniku. Po treh tednih je dobil zaposlitev na žagi pri rudniku Kreka v Bosni. Svoje polit. delovanje je nadaljeval v organizacijah prim. emigrantov in drugih naprednih društvih, zlasti v Sokolu. Že z letom 1941 je na terenu delal za NOB, in ker je to delo postalo zanj prenevarno, je odšel k part. Bil je komisar minerske čete 17. majevničke brigade, nato komisar bolnišnice 6. vzh. bos. prolet. brigade. Proti koncu 1944 je v Živinici pri Tuzli vodil obnovitev porušene žage, ki je oskrbovala z lesom sremsko fronto, in postal dir. tega podjetja. Imel je pomembna vodilna mesta v lesni ind. Bosne. Bil je vodilni delavec pri nastajanju lesne ind. BiH. V letih 1948–49 je bil pomočnik ministr. za lesno ind. in gozd. BiH, nato dir. lesnega kombinata »Krivajce« Zavidoviči, 1955 pa dir. Sutjeske v Foči. Od 1962 do upokojitve je bil dir. Lesonita v Ilir. Bistrici. Zadnje leto svojega življenja je preživel v Opatiji. Med mnogimi odlikovanji je prejel tudi odlikovanje za hrabrost, za zasluge za narod 2. in 3. stopnje, bratstva in enotnosti s srebrno zvezdo, dela z zlatim vencem, zlato značko OF. K temu je treba dodati: V. je bil preds. združenja lesne industrije BiH, soustanovitelj in član glav. odb. Gosp. zbornice Jsle ter častni član Zveze inž. in tehnikov Jsle.

Prim.: 2. trž. proces, 2.-14. dec. 1941; Tomo Šain, Jože Vadnjal, PrimN jul. 1985 s sl.; Obč. odbor ZZB NOV Ilir. Bistrica, Petinosemdeset let Jožeta Vadnjala, obsojen na smrt, PrimN mar. 1983 s sl.; T. Rutar, Bistriški zapisi 1984, 2; lastno pripovedovanje.

Rut.