Uršič, Rudolf (1918–?)

URŠIČ Rudolf (Rudi), družbeno-polit. delavec, r. 14. jan. 1918 v Trstu (Rojan), živi v Lj. Oče Franc, uslužbenec občinskega podjetja Acegat, mati Antonija Piščanc, cvetličarka. Osn. š. v Rojanu, nato tri leta poklicno šolo (avviamento), eno leto Industrij. zavod v ul. Battisti in na Navtičnem zavodu 1937 končal strojno smer ter se zaposlil pri ladjedelniški družbi Adriatica di navigazione kot pripravnik za stroj. častnika. 1934 je med počitnicami brezplačno delal v tovarni strojev Sv. Andreja (FMSA), da bi se seznanil z delavskimi vprašanji in istočasno z izdelovanjem ladijskih strojev, obenem si s privatnim poučevanjem plačeval šolanje. V Tovarni strojev se je vključil v protifaš. gibanje in širil protifaš. propagando med delavci in sošolci. Avg. 1938 je bil aretiran in maja 1939 obsojen v Rimu pred Posebnim sodiščem na 8 let zapora in doživljenjski odvzem državljanskih pravic. Zaporno kazen je prestajal v Castelfrancu Emilia, skupno 5 let in 4 mesece. Izpuščen je bil sept. 1943 po sedemdnevni gladovni stavki. Ves čas prestajanja kazni je bil v zaporu v vodstvu in zadnja tri leta na čelu tajnega komiteja zapornikov v oddelku »IV braccio«. V tem času je predaval za zapornike polit. ekonomijo in druge polit. panoge ter šolske predmete (matem., zemlj. itd.). Skupaj z zapornikom Vladimirom Kendo je skrivaj prepisoval in prevajal ter pripravljal študijsko gradivo za zapornike tudi v drugih oddelkih zaporov. Ob padcu Mussolinijevega režima jun. 1943 je bil izvoljen v tričlansko komisijo zapornikov v Castelfranco Emilia, ki je vodila pogajanja z delegacijo ministrstva za pravosodje kralj. It. za takojšnjo izpustitev vseh polit. zapornikov, kar se je skoraj vse uresničilo do 15. avg., razen za Slov. iz »Ljubljanske province«, za obsojence iz skupine Oskarja Kovačiča in za obsojence na II. trž. procesu. V Trst se je U. vrnil tik pred kapitulacijo It. in takoj vstopil v part. gibanje na Tržaškem krasu, nato v Tržiču, kjer so ga Nemci po izdaji aretirali maja 1944. Po dvomesečnem zaporu je konec jun. pobegnil z železniškega transporta deportirancev v Mauthausen in se ponovno vključil v narodnoosvob. gibanje kot organizacijski sekretar Severnoprimor. okrožja KPS. Konec okt. 1944 je bil poslan v Trst za sekretarja mestnega komiteja KPS. Ob ustanovitvi Osvobodilnega sveta za Trst (OST) 7. maja 1945 je bil imenovan za tajnika OST in bil na tem mestu potrjen 13. maja, ko je OST prevzel civilno oblast v Trstu. To funkcijo je opravljal do 5. jun. 1945. V vsem tem času pa do resolucije Informbiroja in razkola v vrstah levičarskega gibanja v Trstu je bil v najožjem vodstvu KPS, po resoluciji Informbiroja pa organizacijski sekretar KP STO. Okt. 1948 je bil imenovan za namestnika načelnika Urada za informacije pri predsedstvu vlade SR Sje, se apr. 1949 tej funkciji odrekel in se vrnil v Trst. Pozneje se je stalno naselil v Lj. Od 1952 se ukvarja s trgov. predstavništvi, še pred aretacijo 1938 je U. 1936–37 prevedel iz franc. v it. v Franciji tiskane knjige z marksistično liter. filoz. in polit.-ekonom. ved (A la lumière du marxisme, Le peuple au pouvoir in referat Manuilskega na VII. kongresu Kominterne z naslovom Rezultati iz gradnje socializma v Sovjetski zvezi). Prevodi so bili razmnoženi v ileg. ciklostilni tehniki v Trstu in razpečani med protifaš. in komunist. aktivisti v Trstu, Tržiču, Miljah in na trž. Krasu. Od konca vojne do resolucije Informbiroja je pisal članke in razprave polit. vsebine v it. za časopise in revije. 1986 je prevedel iz slov. v it. knjigo Milana Pahorja Delavska enotnost - Unità operaia. V pripravi ima izdajo spominov na življenje in boje polit. zapornikov v Castelfranco Emilia od druge polovice 1939 do začetka sept. 1943 in spominov na dogajanja, vezana na usodo Trsta in Jul. krajine.

Prim.: Osebna pisana izjava piscu 5. okt. 1990, zdaj shranjena v odseku OZ pri NŠK v Trstu; PDk letnikov 1945, 1946, 1947, 1948.

Koren