Uršič, Hinko (1911–1994)

URŠIČ Hinko, geograf in zgodovinar, r. 30. jul. 1911 v Štmavru pri Gor. progovnemu čuvaju Antonu in Amaliji Kenda, ki sta bila doma na Selih pri Volčah. Ob izbruhu vojne med It. in Avstr. 1915 je morala družina v begunstvo, sprva v Breze na Koroško, potem pa v Radovljico, ker se oče po vojni ni hotel zaposliti v It. Obiskoval je škof. klas. gimn. v Šentvidu nad Lj. in maturimi 1931. Na U v Lj. je študiral geografijo kot glavni ter zgod. in sociol. kot stranski predmet. Med seminarskimi nalogami je s posebno vnemo obravnaval nastanek in razvoj Radovljice, na katero se je naslonil prof. Maks Miklavčič v svojem spisu v Krajevnem leksikonu Dravske banovine. Po diplomi 1937 in odsluženju vojaškega roka je bil 1939 nameščen na mešč. š. v Mežici, dec. 1940 pa premeščen na gimn. v Lj. Aprila naslednjega leta je padel pri Varaždinskih Toplicah v nem. ujetništvo, kmalu pa je bil izročen kot vojni ujetnik It. Po kapitulaciji It. se je sicer vrnil na službeno mesto v Lj., a je bil kmalu na prisilnem delu pri organizaciji TODT v Postojni. Po vojni je služboval na gimn. v Ptuju, od nov. 1946 na slov. učiteljišču v Portorožu, jeseni 1948 pa je bil na lastno prošnjo premeščen v Tolmin, kjer je poučeval na učiteljišču in nazadnje do upokojitve 1979 na gimn. Tu je predaval na delavski univ. in po vaseh takratnega tolminskega okraja, zelo aktivno pa se je vključil v delo tamkajšnjega Planinskega društva, od katerega je dobil vrsto priznanj in odlikovanj. Sodeloval je pri ustanavljanju muzeja v Tolminu in v Trenti. Med njegovimi prispevki izstopajo: Spremembe v kobariški mikroregiji (Geografski obzornik XIII/ 1966, 119, 121); Od Breginja do Tribuše (PV 1971, 819–32); Bovško, Gibanje prebivalstva na Tolminskem (TolmZb, druga knjiga 1975) in oris doline Soče (Fon-Uršič, Dolina Soče, 1982). S krajšimi prispevki se je oglašal v Tov, IdrR in GorSreč. Udeleževal se je domala vseh slov. in jsl. geografskih kongresov.

Prim.: Svet. Ilešič, Prof. H. Uršič - šestdesetletnik, GV XLIII/1971, 196 s sl.; H. Uršič - šestdesetletnik, PV 1971, 393–94 s sl.

Svk.