Uršič, Franc (1920–1945)

URŠIČ Franc, partizanski borec, r. 4. okt. 1920 v Kobaridu, u. 7. apr. 1945 v Trstu. Oče Franc, kovač in priučeni veterinar, mati Marija Kokole, gospodinja. Osn. š. v Kobaridu, napravil je sprejemni izpit za sred. š. v Tolminu, a ga starši kljub nadarjenosti niso mogli vzdrževati; opravljal je le priložnostna dela. Vojaški rok je služil od mar. 1940 v Arezzu, nato v Turinu, od koder je pozimi 1943 pobegnil domov in se nekaj časa skrival. Mar. 1943 je odšel v part., v Kobariško četo Tolminskega bataljona. Izkazal se je kot dober in izurjen borec, zlasti kot mitraljezec. Maja 1943 se je v sestavu 1. bataljona Gradnikove brigade udeležil pohoda v Beneško Slov. Odlikoval se je v bojih v zasedi med Kobaridom in Srpenico ter nato v bitki na Stolu 18. maja. Ranjence iz teh bojev je U. kot poznavalec terena spravil v zasilno bolnišnico oz. sanitetno postajo v Skalcah nad Sužidom na pobočju Matajurja. Postal je komandir bolnišnice ter je zanjo skrbel skoraj do kapitulacije It. F. Črnugelj ga je pritegnil tudi v polit. delovanje v vaseh pod Matajurjem, pred kapitulacijo It. pa je postal tudi poveljnik Beneške čete, ki je nato ob 8. sept. 1943 in po njem imela odločilno vlogo na Kobariškem. V tistih dneh se je oblikoval bataljon »Andrej Manfreda« z U. kot komandantom in Črnugljem kot komisarjem na čelu. Izkazal se je tudi pri obrambi »Kobariške republike« pred prizadevanji Nemcev, da si zagotove prometno pot po Soški dolini; sodeloval je pri akciji osvoboditve zapornikov iz videmskih zaporov. Njegov bataljon je v sept. številčno izredno narasel, tako da so v začetku okt. iz njega že ustanovili 2. soško brigado, kasnejšo 18. Bazoviško brigado. U. je sprva postal komandant njenega 5. bataljona (imenovan »Klodiški«), od 25. okt. 1943 pa do 1. febr. naslednjega leta je poveljeval 3. bataljonu. Operiral je na ozemlju južno od Bovca in na samem Bovškem, pri čemer je sam vodil vse pomembnejše akcije, tudi nekatere sabotažne podvige (uničenje naprav v rudniku Rabelj konec dec.). V začetku febr. 1944 je bil imenovan za namestnika komandanta 18. brigade in ostal do 4. marca. Takrat ga je štab IX. korpusa imenoval za komandanta Briško-beneškega odreda. Tudi pri odredu kot izraziti teritorialni enoti se je zelo dobro obnesel, spet predvsem z raznimi sabotažnimi akcijami (napad na letališče Belvedere, na električno centralo pri Gor., uničenje mostu na Idriji ipd.). 1. jul. je bil postavljen za komandanta 15. Gregorčičeve brigade, pri čemer ga je tedaj štab korpusa štel za enega od najperspektivnejših domačih vojaških kadrov na Primor. Kot glavno nalogo je dobil izvedbo ponovnega pohoda v Beneško Slov. in nanj se je dolgo in temeljito pripravljal, najprej na območju Čepovana. Že 7. avg. je štab IX. korpusa oblikoval Operativni štab za zapad. Primor., ki mu je podredil Gregorčičevo brigado ter Briško-beneški in Idrijsko-tolminski odred. Štab, za njegovega poveljnika je bil postavljen prav U., je bil zadolžen za »obrambo« zah. slov. ozemlja v primeru morebitnega anglo-amer. desanta na tem območju. Sredi avg. se je U-eva brigada premaknila na območje vzhodno od Krna in zasedla prostor med Mrzlim vrhom, Čelom in planino Sleme. U. je sklical sestanek omenjenega štaba na planini Pretovč. Nemci so medtem ugotovili, da se tod nahaja neka part. enota, in sicer Idrijsko-tolminski odred, ki pa je bil dejansko bolj vzhodno, na Območju Čadrga. 19. avg. je U. skupaj s Črnugljem odšel v Trento, da pripravi prehod brigade prek Soče oz. da le-ta ob tem uniči it. postojanko v Žagi, hkrati pa je želel srečati tudi svojo mater, ki je s Koroške pribežala s prisilnega dela. V noči na 20. avg. pa so tri nem. kolone brigado presenetile. Prišlo je do ogorčenih dvodnevnih bojev, predvsem na območju planine Sleme in Rdečega roba. Ko je U. v dolini zaslišal streljanje, se je skušal čim prej vrniti nazaj k brigadi, vendar stika z njo ni več našel. 21. avg. so ga Nemci na Javorci najprej ranili, nato pa ujeli. Odpeljali so ga v Kobarid, kjer mu je sestra še lahko preskrbela obleko. Nato so ga prepeljali v goriško in od tam v tržaško bolnišnico, potem pa se je znašel v Coroneu. Bil je izpostavljen tudi brutalnemu zasliševanju in zasramovanju, vendar se je zadržal in ni ničesar izdal. Iz dokumentov je razvidno, da se je že takoj po njegovem prijetju po zaslugi njegove matere sprožila akcija, da bi ga zamenjali za nekega ujetega nem. majorja. U. je tedaj imel čin kapetana. Iz zapora je uspel pretihotapiti tudi nekaj pisem, a na koncu z nameravano zamenjavo ni bilo nič. Obsojen je bil na smrt in končal v tržaški Rižarni. Part. ime Jožko.

Prim.: Župn. urad Kobarid (5. sept. 1990); Izjava sestre Marije Likar (18. sept. 1990); Izjava Franja Bavca (12. sept. 1990); Izjava Franca Črnuglja (17. sept. 1990); SPor 29. avg. 1953; PDk 1. sept. 1953; TolmG 26. avg. 1944; S 7. sept. 1944; F. Bavec, Bazoviška brigada, Lj. 1970, 37 s sl.; C. Zupanc, Zapadno-primorsko okrožje, Nova Gor. 1973, 70–71 s sl.; S. Petelin, Gradnikova brigada, Lj. 1933, 69; J. Ošnjak, Pod Matajurjem, Lj. 1970, 160, 175, 248–49 s sl.; TolmZb1975, 51–60; Zbornik dokumentov in podatkov o NOV jsl. narodov, VI, knj. 15: št. 126, 138, 175; knj. 16: št. 24, str. 194; Arhiv INZ, fasc. 283/III/5.

Mlakar