Ukovič, Rudolf (1894–1918)

UKOVIČ Rudolf, radgonski upornik, r. 11. sept. 1894 v Hrušici pri Podgradu, u. 27. maja 1918 v Radgoni. Oče Andrej, kmet in davčni uslužbenec na občini v Podgradu, mati Uršula Tomažič. Poleg treh sester je bil U. edini sin Ukčeve družine. Po osn. š. v Hrušici je šel v slov. gimn. v Gor. in pozneje na sred. gozd. š. v Pazin, ki jo je končal malo pred prvo svet. vojno. Služboval je v Voloskem, nato je bil poklican v vojsko. Iz Trsta je odšel na urjenje v Kamnik in nato na fronto v Galicijo, kjer so ga zajeli Rusi. Zaposlili so ga na gozdni upravi blizu Kijeva. Iz ujetništva se je po propadu Rusije vrnil v 97. pešpolk v Radgono in dobil mesec dni dopusta, ki ga je preživel doma. Ta dopust je bil krajši, kot je bilo določeno v predpisih. Bližal se je konec vojne in si ni želel vrniti na fronto. Oče, ki je bil v državni službi, je bil proti dezerterstvu in U. se je vrnil v Radgono celo nekaj dni pred koncem dopusta. V Radgoni so se slov. in it. vojaki 97. pešpolka pogovarjali o koncu vojne in združitvi južnih Slovanov. O tem je bilo govora v gostilnah ob prepevanju narodnih pesmi in zahtevah po koncu vojne in primerni prehrani. Na vojake so negativno vplivale tudi težke razmere, v katerih so se nahajali njihovi svojci, begunci s soške fronte. Proti njim je nastopil podoficir Zadkovič iz Velikih Mun v Istri, vendar so ga pregnali. Pozneje je bil ena glavnih obremenilnih prič proti upornikom. V Radgoni je civilno prebivalstvo in vojaštvo trpelo lakoto, kar je rahljalo disciplino. U-čev prijatelj Andrej Melihen (gl. čl.) je bil aretiran in aretacija je med somišljeniki zbudila razburjenje. V noči od 23. na 24. maj 1918 je izbruhnil upor. Najprej so vdrli v štab in prvi je padel oficir nočne straže. Vodji upora Andrej Melihen in U. sta bila prej oba v ruskem ujetništvu in sta se navzela revolucionarne bojevitosti. Preko noči so se bojevali le najpogumnejši, nekateri vojaki pa so razmere izrabili za plenjenje. Desetar U. je preskrbel municijo za vojake, ki jih je okrog 2.000 sodelovalo v uporu. Vdrli so v mesto, razbijali vojašnico in pisarne. Nastala je krvava poulična borba, kjer je U. vodil upornike. Komandant mesta polkovnik Kornmüller je zastražil izhode, postavil strojnice in telefonsko poklical pomoč iz Gradca. V tej noči je bilo ubitih 7 in ranjenih 8 ljudi. Upor je bil zadušen s prihodom enot iz Gradca, Mrba in Clca. – 27. maja 1918 je bil U. skupaj z Melihnom ustreljen pod zidom Koduličeve kasarne v Radgoni. Za eksekucijo se je prostovoljno javilo šest nem. vojakov 7. polka. Vojaki 97. pešpolka so morali gledati usmrtitev in med njimi je bil tudi France Bevk. U. je bil ustreljen drugi in si ni pustil zavezati oči. U. je v poslovilnem pismu izrazil željo, da bi njegove kosti ne ležale v tuji zemlji. Posmrtne ostanke so po prvi svet. vojni prenesli najprej v Gornjo Radgono, kasneje pa v Lj. Na roj. hiši v Hrušici so nov. 1988 postavili spominsko ploščo, po njem se imenuje tudi osn. š. v Podgradu.

Prim.: Izjava sestre Malke; F. Kurinčič-Lovrenčkov, Nemirna mladost, Spomini 1900–1928 (tipkopis), str. 88–90; Zadnje pismo Rudolfa Ukoviča; Govor ob postavitvi spominske plošče ob 70-letnici smrti; Spričevalo nravnosti z dne 12. okt. 1911; F. Kurinčič, Šli so s pesmijo na morišče, SPor 24. maja 1958; L. Ude, V Radgoni so se uprli, Delo 25. maja 1968; Fr. Kurinčič, Delo 5. okt. 1971; Družinska in krstna knjiga župnije Hrušica; L. Ude, Upor slov. vojakov, NRazgl 25. maja 1968; 10-letnica krvavih dogodkov v Radgoni, SN 25. maja 1928; Izjava Antona Dodiča iz Obrava; Dokumentacijo o U. hranijo v osn. š. Rudolf Ukovič, Podgrad in v muzeju v Gornji Radgoni.

Stres