Ujčić, Vjekoslav (1893–1973)

UJČIĆ Vjekoslav (Lojzo), lekarnar, r. 16. nov. 1893 v Jurdanih (župnija Kastav), u. 27. jan. 1973 na Voloskem (Opatija). Oče Jurij, mati Katarina Šepić. V Trstu je kot gojenec škofij. konvikta od 1905 obiskoval nem. gimn. in tam tudi neobvezni pouk slov. pri prof. dr. I. Merharju; v razredu je imel slov. sošolca Borisa Furlana (PSBL I, 393–94) in Albina Kjudra (PSBL II, 50). Na U v Zgbu je študiral farmacijo in bil tedaj v družbi literatov in likovnih umetnikov, npr. Miroslava Krleže, Tina Ujevića. Po diplomi je kot magister farmacije najprej služboval v lekarni v Opatiji, vendar je službo kmalu izgubil, ker je moral tamkajšnji hrv. lastnik lekarne zaradi faš. pritiska zbežati v Kraljevino SHS. Nato je od 1921 služboval v Gor. v Pontonijevi lekarni; tukaj mu je koristilo znanje slov. Bil je član Prosvete in polit. društva Edinost, navezal je prijateljske stike z gor. Slov., npr. z družino Plesničar in z Alb. Rejcem (PSBL III, 177–82). Leta 1926 je posebni lekarniški sindikat pod faš. pritiskom in vplivom in ob Pontonijevem nasprotovanju sklenil, da mora slov. utihniti tudi v lekarnah. U. je kljub temu naprej govoril slov., vendar je moral zapustiti Gor., četudi se je Pontoni zanj zavzel. - Naselil se je v Jsli in dobil jsl. državljanstvo; najprej je služboval v lekarni v Zemunu, 1932 pa je odprl lastno lekarno »pri sv. Vidu« v Laškem. Bil je prvi lekarnar v mestu in pri ljudeh zelo priljubljen, ker sta oba z ženo odlično govorila slov. Njegova lekarna in stanovanje sta postala shajališče mestnega izobraženstva, pa tudi zatočišče njegovih primor. prijateljev, kot sta bila npr. Alb. Rejec in dr. Uliks Stanger (PSBL III, 441). Med drugo svet. vojno ga Nemci kot Hrvata niso izselili, imel pa je spet sitnosti zaradi slov. govorjenja v lekarni; to pot se je izgovoril, da govori hrvatsko; part. enote je zalagal z lekarniškim materialom. 1949 je jsl. država prisilno odkupila vse lekarne in je tedaj ostal v njej kot upravnik; v tem času je bil tudi referent za lekarne pri Svetu za zdravstvo okraja Celje in preds. celjske podružnice Farmacevtskega društva. 1961 je stopil v pokoj in z ženo sta se naselila na Voloskem. Odlikovali so ga z jsl. medaljo zaslug za narod.

Žena Pija, r. 25. okt. 1899 na Voloskem, u. 14. okt. 1965 v Lj. (pokop. na Voloskem), oče Ivan Bajc, mati Fani Kovačić. Sloven. je govorila že od otroštva, ker je bil oče Slov. in je nastopala v slov. Čitalnici na Voloskem. V Gor. se je zato lahko v letih 1921–26 popolnoma vključila v družabno in društveno življenje Slov. in skupaj z možem delovala pri Prosveti. V Laškem je bila 1932–61 ves čas ob možu v lekarni. Odlikovana je bila z jsl. medaljo zaslug za narod.

Brat Frano, višji policijski komisar, r. 10. sept. 1890 v Jurdanih, u. 19. dec. 1942 v Laškem (Sja). Dolga leta je bil jsl. obmejni polic. komisar na Sušaku in kot tak pomagal mnogim Hrv. in Slov., da so pod faš. lahko brez dokumentov pobegnili v Jslo. Bil je polic. ataše na jsl. poslaništvu v Berlinu, v začetku 1940 je prišel v poseben urad notranjega ministrstva v Bgdu Ujka d.d., katerega vodja je bil Anton Batagelj (PSBL I, 45) in ki je nosil ime po Franu in Marjanu U. Ta urad je bil zakrinkan kot gosp. podjetje in delniška družba, v resnici pa naj bi nadziral delo tujih obveščevalnih služb in tujo propagando v Jsli. Britanska obveščevalna služba je od tega urada zahtevala, naj jim predlaga človeka, ki bo opravljal sabotažne akcije na ozemlju nem. rajha, in na tem uradu so Britancem predlagali Alb. Rejca, ki je bil znan z bratoma Franom in Marjanom verjetno preko njunega brata Vjekoslava. Rejec je to zvezo razširil na sodelavca organizacije TIGR Danila Zelena v Lj. in Ferda Kravanjo (PSBL II, 190) na Jesenicah. Tako je s pomočjo bratov U. vzpostavila organizacija TIGR zvezo z britansko obveščevalno službo. Ko so se pokazali rezultati te povezave (sabotažne akcije na železnici pri Judenburgu apr. in maja 1940), je notranje ministrstvo kraljevine Jsle 11. jul. 1940 na nem. zahtevo ukinilo urad Ujka d.d., F. U. pa je bil premeščen k banski upravi v Banja Luko. Ob nastanku NiDH je bil upokojen in se je umaknil k bratu Vjekoslavu v Laško.

Brat Marjan je bil kot polic. komisar delegat jsl. ministrstva za notr. zadeve v Gradcu (Avstrija), nato v službi pri Upravi mesta Bgda in kot tak najprej šef polic. v Narodni skupščini kralj. Jsle, pozneje je imel nalogo, da nadzira diplomatski zbor in drž. goste; kot tak je tudi spremljal kneza-namestnika Pavla Karadjordjevića in druge državnike na potovanjih v tujino. Od začetka 1940 je bil v uradu Ujka d.d. in tam vzpostavil zvezo med organizacijo TIGR in britansko obveščevalno službo, po razpustu tega urada pa je bil dodeljen banski upravi v Sarajevu. Po nastanku NDH se je vrnil v Bgd in bil 1941–43 šef kabineta ministra Mihajla Olćana v vladi generala Milana Nedića, 1943–44 pa šef policije v Smederevu. Ob begu pred Rdečo armado okt. 1944 je bil dodeljen za spremljevalca srb. politiku Dimitriju Ljotiću, katerega je spremljal skozi Hrv. in Sjo do Primorske. Ko se je Ljotić 23. apr. 1945 v Šturjah pri Ajdovščini smrtno ponesrečil, se je M. U. zatekel k bratu Vjekoslavu v Laško, kjer je ostal do jeseni 1945, dokler ga ni aretirala OZNA. Zaradi aretacij, ki jih je opravljala polic. v Smederevu, je bil obtožen kot »narodni izdajalec in vojni zločinec«, 18. nov. 1946 je bil v Bgdu obsojen na smrt in nato obešen.

Prim.: Jahresbericht d. k.k. Staats Gymnasiums in Triest, 1906–1911; Prospectus ... et status personalis cleri unitarum dioeceseon Tergestinae et Justinopolitanae: Seminarium puerorum 1906–09; M. R(ybář) Umrl je magister Ujčić - dolgoletni laški lekarnar, Naše delo (Laško) VII/1973, št. 2, str. 3 s sl.; Isti, Mr. ph. Vekoslav Ujčić, prvi lekarnar v Laškem, Farmacevtski vestnik XXIV/1973, 73–75 s sl.; Mrliška knjiga matičnega urada Laško za 1942; E. Pertl, Pregled razvoja zdravstva v Laškem in njegovem okolišu, ČZN 1976, št. 2 (Laški zbornik), 333–85 s sl.; (A. Rejec), Smrt Pije Ujčić, žene nekdanjega goriškega lekarnarja, PDk 21. okt. 1965; Ferenc, Tiger, 80, 87–89, 92, 160; Narodni izdajnik i ratni zločinac Marjan Ujčić osudjen na smrt vješanjem, Borba XI/1946, št. 277 (29. nov.).

Ry