Ucekar, Carlo (1854–1902)

UCEKAR Carlo, tipograf, organizator tržaških delavcev, r. 11. nov. 1854 v Trstu, u. prav tam 11. maja 1902. Očeta je izgubil v rani mladosti, mati Orsolina Placutta. S 14 leti je stopil kot vajenec v tiskarno tržaškega Lloyda. Tu je bil potlej zaposlen do konca življenja s šestmesečno prekinitvijo (zaposlitev v tiskarni Balestra). Po vajeniški petletni dobi se je včlanil v trž. Società operaia triestina, ki je imela nacionalističen in mazzinijanski socialni program. V tem času je U. sodeloval z G. Oberdanom; kasneje se je povezal s tiskarjem socialistom Antoniom Gerinom (r. 15. jul. 1856 v Sežani, u. 8. apr. 1926 v Trstu) in sta 1888 ustanovila socialistično Confederazione operaia v Trstu. Takrat se je U-jevo ime prvič pojavilo v javnosti. 3. maja 1889 je postal vodja it. dela delavske konfederacije (zveza je namreč imela tudi slov. in nem. del), 15. jul. 1890 pa celotne organizacije, ki je bila že mar. 1891 razpuščena. 1894 je postal preds. nove Lega sociale-democratica. 1897 je kandidiral na državnozborskih volitvah, naslednje leto pa je na prvem kongresu socialistov Avstrijskega Primorja in Dalmacije postal član meddežel. tajništva. Svoje področje in agitacijo je razširil iz Trsta tudi v Gor. (tu je prvi socialistični nastop opravil 30. avg. 1896) in Istro (zlasti Izola in Piran, kjer je delavsko zborovanje ob U-jevem sodelovanju in nasprotovanju it. nacionalistov 30. jul. 1899 potekalo z izgredi). Ob U. so takrat na it. strani v Trstu in njegovem okolišu delavsko socialistično gibanje vodili že omenjeni A. Gerin, Lajos Domokos (u. 1903), Valentino Pittoni (1872–1933), Giovanni Oliva (1852–1920), Francesco Pittoni (1876–1917), Rodolfo Cerniutz (1876-ok. 1930). Imenovani so vodili predvsem it. delavsko socialistično gibanje, zlasti potem, ko so se slov. socialisti z ustanovitvijo JSDS (1896) osamosvojili, si tudi v Trstu ustvarili lastno organizacijo in je Trstu celo pripadla za nekaj časa vloga središča slov. socialističnega gibanja. 1901 je nastopil na volitvah za dunajski parlament, vendar znova ni uspel, ker je prejel manj glasov od izvoljenega kandidata it. nacionalistov in kandidata polit. društva Edinost. U. je nekaj časa skupaj z Gerinom sourejal list Il Lavoratore, malo pred nenadno smrtjo je postal ur. lista. Febr. štrajk trž. delavcev (kurjačev) 1902 je doživel v zaporu, kjer je prestajal krajšo kazen, ker ni uradno prijavil enega izmed delavskih zborovanj. - U. je bil izrazit agitator in se v temeljna ideološka razglabljanja ni spuščal, sodobniki pa so poudarjali njegove voditeljske sposobnosti (premišljen in prijeten nastop, potrpežljivost v odnosih do sodelavcev, umirjenost itd.). I. Regent (Spomini, Lj. 1967, 143) je sodil, da se U. tudi v stikih z delavci ni izognil nacionalistične miselnosti in mu ni bilo prav, ko mu je it. časopisje očitalo slovansko poreklo. Drugače je ravnal njegov naslednik v vodstvu trž. socialistov V. Pittoni, ki je strankarsko pripadnost predpostavljal narodnostni. V liter. se U-jev priimek navaja tudi kot Učekar.

Prim.: G. Piemontese, Il movimento operaio a Trieste, Roma 1974, pass.; E. Maseratti, Il movimento operaio a Trieste dalle origini alla prima guerra mondiale, Milano 1973, pass.; B. Gombać, Ustanovitev Jugoslovanske socialdemokratske stranke v Trstu, JKol 1976, 198–210; ZČ 31/1977, 35–48.

B. Mar.