Tomšič, Aleksander (1893–1992)

TOMŠIČ Aleksander, gospodarski in prosvetni delavec, r. 19. avg. 1893 v Ilirski Bistrici, u. 19. okt. 1992 v Dutovljah v domu onemoglih, star nekaj mesecev manj kot sto let. Pokopan je v Ilir. Bistrici. Oče Ivan, posestnik, mati Roza, gospodinja. V družini je bilo osem otrok. »Sašo Ivetov«, kot so ga Bistričani imenovali, je bil zadnji mlinar in pilar (žagar), ki ga omenja tudi »Bistriška himna«: »Tječe, tječe bistra voda, / bistra voda Bistrica, / po njej pa melje inu žaga / Ive, Hlist in pa Mehlin.« – T. je preživel toliko usodnih obdobij ne le zanj, temveč tudi za kraj in ljudstvo te doline. Z njegovo smrtjo je izginil eden zadnjih domačih pilarjev in mlinarjev. Bil je sin ugledne posestniške družine, ki je imela v lasti več mlinov in žag, hotel, polj, gozdov in kapitala, ki je omogočil svojim številnim otrokom šolanje na višjih šolah. Kot zavedni Slov. so sodelovali, posebno trije fantje, Ivo, Vlado in Aleksander, pri Sokolu, pri gasilcih, planincih in pri prireditvah domače čitalnice. V družini so imeli bogato knjižnico. – O uglednosti Ivetove domačije pripoveduje podatek, da je pri njih prespal tudi sam kasnejši avstr. cesar Karel. Šolanje na Dunaju je Ivetovim fantom prekinila prva svet. vojna. Njene strahote so kruto posegle v njihovo družino. Aleksander je preživel rusko fronto in štiriletno ujetništvo v Sibiriji. Brat Ivo je na fronti padel, Vlado je umrl na poti domov. Med vojno je umrl oče, nekaj mesecev kasneje še T-eva mati. Vso skrb za gospodarstvo je moral prevzeti sam. Toda komaj je domače posestvo dobro zaživelo, je prišel faš., kateremu je bil izobraženi in zavedni narodnjak, kakršen je bil T., v napoto. Moral je v pregnanstvo v juž. It. Vrnil se je 1943 po razpadu It. – Tudi po osvoboditvi 1945 ni mogel zaživeti, kot je želel. Zelo ga je prizadela krivica, ko mu je bilo v »imenu ljudstva« in po »ljudskih zakonih« odvzeto popolnoma vse premoženje, mlin, žaga in hiša, v kateri se je znašel le še kot podnajemnik. Za vedno sta utihnila mlin in žaga. Zagrenjenega in žalostnega, obloženega z leti so srečevali znanci, kako je še vedno stikal okrog mlina in žage, kot da bi hotel poskrbeti, da ne zarjavi, da ne proprade. Vendar obnovitve ni dočakal. Rad je pokramljal z mimoidočimi, načitan, kot je bil, odličen govornik. Vedno znova je nanesla beseda na nerazumljivo propadanje nekdaj cvetočega mlinarstva, ki ga ni ostalo niti za muzejsko znamenitost. Na desetine prošenj je odposlal, preden je uspel dobiti nazaj rodno hišo. Zadnjih 10 let je preživel v oskrbi doma onemoglih v Dutovljah.

Prim.: Pripovedovanje domačinov; lastni arhiv.

Min. Pah.