Tuntar, Giuseppe (1882–1940)

TUNTAR Giuseppe, polit. delavec, r. 7. jan. 1882 v Vižinadi, u. 17. jul. 1940 v Buenos Airesu. Oče Matteo, delavec, mati Lucia Valle. Osn. š. v Vižinadi, gimn. v Kopru, 1901 se je vpisal na Filoz. fak. v Gradcu, a jo je zaradi pomanjkanja sredstev po treh letnikih zapustil. Pridružil se je it. socialistični stranki (ISS) v Avstriji (Jadranska sekcija) in prvič nastopil na zborovanju istrskih socialistov 1904 v Bujah. Do 1910 je bil med vodilnimi socialisti v Istri, 1907 je postal član pokraj. odb. za Istro, 1908 pa njegov sekretar. V svojih nastopih na zborovanjih se je zavzemal za tako socialistično gibanje, ki bi imelo lastna načela enakosti med narodnostmi v Istri, ne da bi kompromitiralo njihove posebnosti. 1910 se je preselil v Gor., postal je direktor bolniške blagajne, ki je bila v rokah soc. od dec. istega leta je bil član furlan. pokraj. odb. ISS. Zavzemal se je zlasti za kmete in kolone, že na zborovanju 18. dec. 1910 je imel referat Kolonialno vprašanje v Furlaniji in socialistična stranka z zahtevo razdelitve zemlje latifundistov tistim, ki jo obdelujejo. Med prvo svet. vojno (1915) se je preselil v Trst zavoljo fronte na Soči in prišel v dežel. vodstvo ISS za Primorsko. Objavljal je članke v listu Il Lavoratore. Zagovarjal je Pittonijev načrt za neodvisno tržaško ozemlje, vendar je skupaj z drugimi it. in slov. socialisti postal član narodnostno mešanega Odb. za javno blaginjo. Po pristopu it. socialistov v JK k socialistični stranki It. (ISS) 17. nov. 1918 je zastopal princip samoodločbe narodov in takšno narodno polit. ureditev JK, ki bi »v mejah možnosti upoštevala načelo etnične homogenosti in kontinuitete« (Il Lavoratore 22. nov. 1918). Na deželnem kongresu ISS jan. 1919 je bil izvoljen v dežel. polit. odb., v apr. pa je postal preds. trž. sekcije ISS. Bil je glavni zastopnik revolucionarne levice v it. stranki v JK, podpiral je vstop ISS v tretjo internacionalo in zagovarjal združitev slov. in hrv. socialistov z it. na enotni rev. platformi. Slov. socialisti so se odločili za združitev na dežel. konferenci 21. sept. 1919, sprejeti pa so bili na kongresu ISS v Bologni (5.-8. okt. 1919). Tedaj sta bila T. in voditelj slov. socialistov I. Regent izvoljena v direkcijo ISS, kjer sta se pridružila levi struji. 1920 je bil T. med glavnimi govorniki na velikih delavskih manifestacijah v Trstu in pobornik stavk, ki naj bi vodile v prevrat družbenega reda. Na zborovanju jun. 1920 je takole končal svoj govor: »Nasproti ponarejeni in lažni demokraciji postavljamo danes novo idejo: komunizem« (Kacinova, 184). Jeseni 1920 je bil med ustanovitelji komun. frakcije v deželni zvezi ISS in zagovarjal ločitev od socialistične stranke. Na kongresu v Livornu 21. jan. 1921 je z delegati iz JK prinesel novo ustanovljeni komun. stranki (KPI) 4.462 glasov, med njimi je bila večina slov. in hrv. ISS je ostala v JK v manjšini. Na ustanovnem kongresu KPI za JK 24. apr. 1921 je v uvodnem referatu poudaril, da se bodo komun. »borili, dokler ne bo na mejnih vrhovih, ki ločujejo It. in Jslo, zavihrala rdeča zastava jsl.-it. revolucionarnega proletariata« (Kacinova, 366). Na kongresu je bil T. izvoljen za sekretarja federacije KPI za JK (Regent, Spomini 161) in direktorja glasila Il Lavoratore, ki so ga komun. s silo odvzeli socialistični stranki. Faš. so tiskarno požgali 10. febr. 1921. T. je bil zavoljo oborožene obrambe 40 dni zaprt. - 1921 je svojo dejavnost prenesel iz Trsta na Goriško, ustanovil je tednik Spartaco, da je zapolnil praznino po požigu Lavoratoreja in Dela. Za parlamentarne volitve maja 1921 je kandidiral na komun. listi v gor. okrožju in bil izvoljen za poslanca. V rimskem parlamentu je 20. jul. govoril o položaju delavstva v JK (Il Martirio del proletariato nella Venezia Giulia, ed. PCI, Roma 1921) in obtožil it. oblast za težke razmere v JK. 2. sept. 1921 je bil odpuščen iz bolniške blagajne v Gor. in javno obtožen malverzacije (po nekaterih virih v korist stranke, po Regentu iz potrebe po zdravljenju). To komun. dejavnost so zastrupljali nemajhni spori, osebni problemi in vrsta negativnih dejstev, ki so še neraziskani (Budicin, 89). Posledica tega je bil njegov izstop iz KPI. - V začetku sept. 1924 se je z družino izselil v Argentino, se pridružil enotni it. antifaš. fronti, bil med ustanovitelji krožka in slov. Ljudskega odra, sept. 1929 je bil izvoljen v izvršni komite It. antifaš. zveze v Argentini, katero je zastopal na svet. kongresu antifaš. internacionale 10. mar. 1929 v Berlinu. V Buenos Airesu je 1926 vstopil v komun. stranko (it. skupina) in se zaposlil kot knjižničar pri komun. listu La International-Ordine nuovo. V tem listu je objavil več člankov in postal tudi njegov ur. Delal je v raznih komun. množičnih organizacijah, v Antiimperialistični zvezi in Mednar. rdeči pomoči, sept. 1929 je izstopil iz komun. stranke, obtožen desnega odklona, ter iz Antifašistične zveze. 3. sept. 1934 je bil aretiran zaradi »subverzivne« liter. in kmalu izpuščen. Objavljal je članke v emigrantskih časopisih Critica in L'Italia del Popolo s propagando za ljudsko fronto, proti vojni It. v Etiopiji, za podporo španski republiki ipd. V Italia del Popolo je objavil historiat soc. gibanja v Istri (Vent'anni di azione socialista nell'Istria), prevedel je delo Leona Blocha o social. bojih v starem Rimu. 1936 je prevzel vodstvo mesečnika L'Unione, ki pa je bil kratkotrajen; imel je predavanja v Colegio libre de Estudios Superior.

Prim.: M. Budicin, Giuseppe Tuntar, Pazinski memorijal, 17, Pazin 1988, 71–89 s sl. in tam navedena liter.; E. Colotti, Giuseppe Tuntar, Il Movimento operaio italiano, 5, 1978, 129–31; M. Budicin, I primi convegni socialisti istriani (1902-1907), Quaderni VI, 1981–82, 7–44; G. Piemontese, Il movimento operaio a Trieste, Roma 1974, pass.; I. Regent, Spomini, Lj. 1967, pass.; Kacinova, pass.; Kacinova, 1921-1928, pass.

M. K.-W.