Tomažič, Ema (1897–1981)

TOMAŽIČ Ema, zavedna trž. Slovenka, mati narodnega heroja Pina (gl. čl.) in Danice, por. Vuk, r. 28. jan. 1897 v Škrbini na Krasu, u. 20. maja 1981 v Trstu. Oče Jožef Colja, kmet, mati Justina Trobec. Šestnajstletna se je preselila v Trst, kjer se je spoznala z Josipom Tomažičem, doma z Janeževega Brda v Brkinih, in si z njim ustvarila družino. Josip T., med it. someščani znan kot Pepi S’Ciavo, je bil eden tistih slov. podeželskih ljudi, ki so v Trstu uspeli s svojo nadarjenostjo in pridnostjo, saj je v samem središču blizu Borznega trga odprl bifé, ki je dolga desetletja pred vojno in tudi po njej pomenil važno postojanko in družabno shajališče trž. Slov. Mož Eme T. je med prvo svet. vojno moral na fronto, zato se je skozi ta kruti čas prebijala sama s komaj rojenim Pinom (1915), po končani vojni in moževem povratku pa se jima je rodila še hči Danica (1918). Njihov trž. dom je postal zbirališče zlasti primor. mladine, ki se je že pred drugo svet. vojno organizirala v protifaš. odporu, tako da Eminega sina Pina zgodaj srečamo v komun. revolucionarnih vrstah. Hčerka Danica je prav tako sodelovala v ilegal. protifaš. gibanju, kar jo je zbližalo s pesnikom in pisateljem Stankom Vukom (gl. čl.), s katerim se je 1940 tudi poročila. Tomažičeva družina je torej postala eno tistih ognjišč, kjer so se prepletale nekatere od ključnih silnic polpretekle primor. zgod., a z odmevno tragičnim izidom. Emin sin Pino je bil na II. trž. procesu obsojen na smrt in 15. dec. 1941 ustreljen na openskem strelišču, 10. mar. 1944 pa je Ema T. izgubila še drugega otroka, hčerko Danico, ki je bila od še vedno neznanih morilcev skupaj z možem S. Vukom ustreljena v njunem stanovanju v trž. ulici Rossetti. Tri mesece kasneje ji je u. še mož, ki je padel kot žrtev zavezniškega bombardiranja Trsta v neposredni bližini domače hiše. Kljub vsemu pa ni izgubila poguma, marveč je med vojno večkrat nudila zatočišče ilegalcem, ki so sodelovali v narodnoosvobodilnem boju. Povojno obdobje je preživela predvsem v obujanju spominov na svoje drage, obiskovalcem njenega doma v ul. dei Porta v Trstu pa je pogostokrat razkazovala predmete in fotografije, povezane z njimi. Kot zavedna Slovenka se je redno udeleževala kult. prireditev, predavanj in izletov, prebirala slov. tisk in gmotno podpirala slov. kult. pobude. 1977 jo je jsl. predsedstvo odlikovalo z Redom zaslug za narod s srebrnimi žarki. Pokopana je v družinski grobnici pri Sv. Ani v Trstu, kjer počiva skupaj s svojimi najdražjimi, možem Josipom, otrokoma Pinom in Danico ter zetom S. Vukom. Vilo je zapustila Skladu Sergij Tončič, Trst.

Prim.: Podatki iz krstne knjige župn. Škrbina in prepisa v NadškAGor; S. Vuk, Zemlja na zahodu, Koper 1959, 5; PDk 29. jan. 1967; NL 2. febr. 1967; 27. jan. 1977; PDK 28. jan. 1977; 27. nov. 1980; PrimN 5. dec. 1980; PDk 21. maja 1981; NL 21. maja 1981; Gosp 22. maja 1981; NL 28. maja 1981; KatG 28. maja 1981; Zaliv 1981, 144; KolGMD 1982, 66; F. Tomizza, Gli sposi di via Rossetti, Milano 1986, 16 in pass.; S. Vuk, Ljubezenska pisma, Trst 1986, 259–60, 283; Isti, Scritture d'amore, Trieste 1986, 11; F. Tomizza, Mladoporočenca iz ulice Rossetti, Trst 1987, 13 in pass.

M. V.