Tiengo, Carlo (1892–1945)

TIENGO Carlo, goriški in tržaški prefekt, r. 1. apr. 1892 v Adriji (Rovigo), u. 11. maja 1945 v Panello (Milano) (op. ur.: Paullo (Milano)). 1920 je končal pravo in postal odvetnik. Med prvo svet. vojno je bil oficir v it. vojski in odlikovan s srebrno medaljo. Apr. 1920 je vstopil v fascio kot škvadrist in se udeležil pohoda na Rim okt. 1922. Med 1926–43 je bil prefekt v raznih it. provincah. 16. dec. 1930 je postal prefekt gor. province. Skupno s provincijskim faš. sekretarjem Avenantijem in kvestorjem Modestijem se je T. uveljavil na Gor. kot zagrizen raznarodovalec in preganjalec slov. narodnega gibanja. Zaostril je gonjo za odstranitev slov. nadškofa F. B. Sedeja iz gor. nadškofije. Obtoževal ga je pri osrednjih oblasteh v Rimu in pri Mussoliniju, da preganja it. redovnike, ker uvajajo v slov. cerkve it. jezik, da podpira slov. duhovnike v njihovem odporu proti raznarodovanju in da podreja vero nacionalizmu (»je nepopustljiv proti vsakršni manifestaciji italijanstva«). Glede obeh gor. semenišč je poročal, da sta »gojišče mladih antiitalijanov, neizogibno namenjenih hujskati drugorodno prebivalstvo k zaroti«, in zahteval njuno ukinitev. V času T-ovega prefektovanja so bili nekateri slov. duhovniki kaznovani s konfinacijo, opominom ali svarilom. Pod njegovim prefektovanjem je potekala ostra polic. preiskava proti mladoletnim »Črnim bratom«, ki je povzročila smrt Mirka Brezavščka; za trinajst Kopriviščanov, obtoženih uboja finančnega stražnika, je predvideval sodni proces v Gor. in smrtne kazni v svarilo upornim Slov., vendar mu Posebno sodišče ni ugodilo. - 16. jan. 1933 je bil premeščen v Trst za prefekta trž. province. Skupaj s faš. sekretarjem Perusinom je organiziral sistematično gonjo proti škofu L. Fogarju, ker je zagovarjal jezikovne pravice slov. v cerkvi. Zbiral je obtežilne dokaze in podžigal gonjo tiska, kar se je razmahnilo po letu 1934. Po faš. izgredih v rojanski cerkvi je T. maja 1936 prepovedal uporabo slov. jezika v cerkvah pri Sv. Jakobu, v Rojanu, v Barkovljah, pri Sv. Ivanu, v Škednju in v kapeli trž. Marijine družbe. Po Fogarjevih protestih pri Mussoliniju in v Vatikanu je prišlo do kompromisa: T. je bil 1. avg. 1936 odstranjen iz Trsta, konec meseca je bila njegova prepoved preklicana, v zameno je moral Fogar odstopati. T. je bil nato do 16. avg. 1938 prefekt v Bologni, do 1. febr. 1941 v Turinu in nato v Milanu. Odtlej je bil član nacionalnega vodstva PNF, v apr. tudi član Velikega faš. sveta, od 6. febr. do 18. apr. 1943 drž. svetnik in minister za korporacije. Apr. 1943 se je zaradi bolezni umaknil iz polit. življenja, po osvoboditvi It. so ga 11. maja 1945 ustrelili it. partizani.

Prim.: Dokumenti v Archivio centrale dello Stato v Rimu, Notranje ministrstvo; L. Čermelj, Slovenci 236; PSBL I, 375–76; I. Juvančič, Fašistična ofenziva proti dr. A. Fogarju, GorLtk 2, 1975, 101–16; F. Belci, Chiesa e fascismo a Trieste, Qualestoria 13/1985, 3, 83–93; M. Missori, Gerarchie e statuti nel PNF, Roma 1986, 282; M. Kacin-Wohinz, Prvi antifašizem v Evropi, Primorska 1925–1935, Koper 1990, pass.

M. K.-W.