Terpin, Rafael (1944–)

TERPIN Rafael, akademski slikar, r. 10. sept. 1944 v Idriji, kjer živi. Oče Leopold, krojač, mati Pepca Kos, gospodinja. Izhaja iz rodbine z bogato slikarsko tradicijo: očetov stric Matevž Terpin (učenec podobarja Jurija Tavčarja) je bil znan cerkv. slikar, njegova sinova Janez in Jože pa akademska slikarja. Osn. š. in gimn. v Idriji (matura 1964). Študiral je slikarstvo na ALU pri Mariju Preglju, Nikolaju Omersi in Maksimu Sedeju ter diplomiral 1969 pri Maksimu Sedeju. Vojaščino je odslužil v letih 1969–70 v Postojni. Od 1970 je redno zaposlen kot likovni pedagog na osn. š. v Cerknem. - Njegovo obsežno slikarsko delo je v dvajsetih letih naraslo na blizu 600 platen (največ akril), ob njih pa je ustvaril še vrsto risb in pastelov. Poleg slikarstva goji tudi grafiko (linorez) in fotografijo; sistematično preučuje starejšo arhitekturo rudarske Idrije ter kmečko naselbinsko in stavbno kulturo širšega idrijsko-cerkljanskega ozemlja. Doslej je priredil že 32 samostojnih slikarskih razstav, od tega 15 v Idriji (Cerkno, Tolmin, Nova Gor., Kranj, Tržič, Žiri, Sp. Idrija, Škofja Loka). Ob razstavah so izšli katalogi, zanje je povečini sam prispeval besedila. - Največ upodablja slikovito rovtarsko krajino, ki se razprostira prek idrijskega in cerkljanskega hribovja tja do tolminskih predalpskih vrhov. Njegovo delo vseskozi zaznamujejo tudi številni motivi iz Idrije in njenih tipičnih vedut. Temeljito je obdelal prostran in raznolik motivni svet Javornika, Lokovcev, Vojskarske planote, Cerkljanskega, Trebuše, Porezna, Masor itd. V letih 1984–85 je slikal zlasti grape in soteske v porečju zgornje Idrijce in skušal analitično obdelati optično skalo svetlobnih in barvnih nians, ki se ob zrcaljenju okolja pojavljajo v mirujoči in tekoči vodi. V razdobju 1988–89 se je osredotočil na tematiko idrijske arhitekture in se tako oddolžil praznovanju 500-letnice najstarejšega slovenskega rudarskega mesta (60 linorezov z naslovom Stara Idrija v linorezu). - Ker se posveča predvsem krajini, se rad imenuje »akademski in rovtarski slikar« ali kar »rovtarski krajinar«. Od študijskih let do najnovejšega obdobja preizkuša različne možnosti barvnega in kompozicijskega oblikovanja, pri čemer se zavestno izogiba posnemanju drugih vzorov ter ostaja zvest svojim iskanjem in hotenjem. Privlači ga obljudena kulturna krajina s svojo fizično podobo in svojim vzdušjem, ki izvira tako iz naravnih danosti kot tudi iz stoletnih človeških poseganj v naravo; slike združujejo likovne prvine z miselno in čustveno izpovedjo. T. dojema krajino kot izrazit kolorist, zato uporablja čiste ploskovne nanose najrazličnejših drznih barvnih sestavkov z najširšo paleto odtenkov. Njegova senzibilna barvna lestvica se odziva vzdušju krajine in postaja resonanca njenega življenjskega utripa; na slikah zaznavamo različna atmosferska razpoloženja, spreminjajoče se dnevne svetlobe in specifične tonske spektre letnih časov. Vsebina T-ovega slikarstva je emocionalno občutena, saj je vseskozi prežeta z globokim osebnim vživljanjem v ambient hribovskih kmetij ali idrijskih hiš ter v elementarne lepote narave. - Z grafiko (linorezi) se loteva upodobitev in študijskih rekonstrukcij nekdanjih idrijskih stavb in mestnih predelov. Ob slikarstvu se občasno predstavlja z domoznanskimi in planinskimi zapisi ali predavanji. Kot pedagog se posveča mentorskemu delu z mladino pri etnografskih raziskavah vasi na Cerkljanskem (Labinje, Zakriž, Police, Zakojca). Občina Idrija mu je 1987 podelila Pirnatovo nagrado.

Prim.: P. Krečič, PrimN 10. mar. 1972; Isti, IdrR 1972, št. 1–2; M. Vuk, PrimN 15. jun. 1973; T. Pavšič, PDk 17. jun. 1973; Isti, PrimN 29. jun. 1973; M. Vuk, PrimN 13. febr. 1976; T. Pavšič, PrimN 26. okt. 1979 in 6. febr. 1981; S. Dragoš, PrimN 12. okt. 1982; T. Pavšič, PDk 15. okt. 1982; J. Kavčič, PrimN 24. maja 1983; T. Pavšič, Delo 9. jan. 1986; J. Kavčič, PrimN 6. nov. 1987; S. Dragoš, PrimN 6. jan. 1989.

Kvčč