Škof, Ivanka (1929–2014)

ŠKOF Ivanka, roj. SLUGA, učiteljica, knjižničarka, pesnica in publicistka, r. 24. jun. 1929 na Rtvižah (op. ur.: Artvižah) (obč. Sežana). Oče Ivan Sluga, delavec v trž. pristanišču, mati Karolina Vatovec, v mladosti boln. sestra v Trstu. Končala je 5 razr. (it.) osn. š. na Rtvižah (op. ur.: Artvižah); po vojni je 1948 končala v dveh letih 4 razr. gimn. (nižje) v Herpeljah pri Kozini in še isto leto odšla na učiteljišče v Tolmin, kjer je diplomirala 1951 in nastopila službo v Loki pri Črnem Kalu, nato je poučevala v Obrovem in Izoli. Strok. izpit je naredila 1956 v Kopru. Napravila je tudi tečaj it. jezika in tako je poleg ostalih predmetov poučevala tudi it. na osn. š. v Izoli. Velika prelomnica v njenem življenju je bil odhod v Avstralijo mar. 1966. Brkinska rojakinja, ki je kot učiteljica prve povojne generacije s slov. sred. š. doživljala blišč in bedo jugosocializma na Slovenskem, je prišla med popolnoma drugačne družbene in polit. razmere, a se je, preskušena v mladosti, znala vanje vključiti, še več, s svojimi sposobnostmi je pomagala orati kult. ledino med avstralskimi Slovenci, še posebej Primorci. Po šestih letih življenja v Avstraliji ji je umrl mož in pustil 7-letno hčer (sedaj umetnostna zgodovinarka) in 15-letnega sina, ki je danes zelo znan arhitekt in vodi sedem gradbenih družb, ki imajo svojo podružnico tudi v Trstu. Škofova, ki je dolgoletna članica Slovensko-avstralskega literarnega umetniškega kluba (SALUC), je bila zlasti dejavna v Primor. slov. klubu »Jadran«, kjer je bila 10 let kult. referentka in je od vsega začetka vodila društveno kroniko, 1979 pa je pripravila odkritje doprsnega kipa Otonu Župančiču (delo Zdenka Kalina); deset let je vodila otroški zbor, organizirala pa tudi moški zbor, ki ga vodi Roland Carmodi, na pol slov. rodu iz Egipta. V Avstraliji se je Š. še naprej izobraževala, tako je 1975 začela obiskovati štiriletni tečaj knjižničarstva na Royal Melbourne Institute of Technologv in ga dokončala ob službi v Ljudski knjižnici v mestu Altona, kjer je bila odtlej knjižničarka. L. 1985 se je strok. usposobila še v računalništvu in se potem zaposlila v knjižnici mesta Footscray, kjer je katalogizirala in nabavljala knjige iz Sjie, Hrv., Srb., Maked., It., Češke in Rusije. Pred tem se je 1981 udeležila seminarja za slov. jezik na Filoz. fak. v Lj., da bi si osvežila znanje, ki ga je potrebovala, ko je 10 let poučevala na Dopolnilni slov. šoli pri Primor. slov. društvu »Jadran« v Melbournu. Njeno poučevanje na dopolnilni šoli kot tudi njena bogata predavateljska dejavnost za odrasle sta bila popolnoma zastonj, iz slov. zavesti, požrtvovalnosti in dobre volje. – Zanimivo je, da se je Š. šele na peti celini razvila v pesniško in publicistično osebnost. Čeprav ni izdala samostojne zbirke, ima vendar na desetine objavljenih pesmi po najrazličnejših zdomskih revijah, zbornikih in koledarjih, nekaj tudi v Sji. Pesmi zajemajo različne motive, nekatere so priložnostne, druge pa so se ji porodile ob sočutju življenjskih usod; vidna je njena navezanost na domače slov. kraje, ki ji manjkajo (Koala in lastovka). Pesmi so izraz njene čustvene narave, ljubezni do stvarstva in otrok, zapuščenih, hkrati pa obsojajo krutost in pokvarjenost. Sicer pa se te motivne in izrazne prvine vidijo tudi v njenih črticah, člankih, esejih in polemikah. Nekaj pesmi je prišlo v Zbornik avstralskih Slovencev, ki ga je izdala Slov. izseljenska matica (1985, 1988, 1989), precej jih je objavljenih v avstralskih Svobodnih razgovorih, nekatere pa najdemo tudi v Antologiji slov. zdomske poezije (Aleph 1990), objavlja jih večkrat tudi Rodna gruda. Širina njenega zanimanja in želja po iskanju resnice ter potrebne obveščenosti, zlasti v družbenih in narodnih zadevah sta jo vzpodbujali za pisanje člankov z različno tematiko in številnimi vprašanji, pa naj gre za predstavitve, intervjuje ali tudi polemične razprave. Pisala je iz notranje in zunanje potrebe, da osreči sebe in druge, ni ji bilo mar, kje bo spis izšel, v zdomskih glasilih ali kje v Sji. Z dobrim poznavanjem slov. razmer in prijateljskimi stiki z nekaterimi znanimi literati je bila vedno na tekočem, kaj se dogaja s slov. liter. in politiko, to pa ji je dalo vedno nove pobude za publicistične odmeve. Sledila je slov. kulturi in polemikam, tako je ni obšlo niti delovanje pristašev »venetološke teorije«. Dragocena so njena poročila o kult. dogodkih in dosežkih med rojaki v Avstraliji; odkrivala nam je mnoge neznane stvari in celo približala življenje oziroma pokrajino na Tasmaniji. Bila je pomebna sodelavka in sour. avstralskega zbornika literature številnih etničnih skupin Naše steze (Our Paths, Melbourne 1986). Pisala je skoraj o vsem in predstavila mnogo slov. knjig. Prijetno se berejo njeni spisi, v katerih opisuje zgodnjo mladost dekleta iz Brkinov (Utrinki iz otroških let, Novi list, podlistek od 24. jun. do 31. jul. 1986). V več člankih izraža bolečino nad slov. notranjimi razprtijami. Tik pred slov. pomladjo se je bila zamerila jsl. oblastem zaradi nekega spisa o Mamulovi vili v Opatiji. Prevratne dni, ko se je rojevala samostojna Sja, je preživela na prvem zasedanju Svetovnega slov. kongresa v Lj. in na obiskih pri sorodnikih in prijateljih. Ob zračnih alarmih je sodelovala na liter. večerih. Večji odmev so imeli njeni liter. nastopi v PEN klubu, v Murski Soboti, Tolminu in Kopru. Odziv na burne dogodke 1991 so njeni zapisi, npr. Kako sem doživela samostojno Slovenijo (Rodna gruda 8/9, 1991), zlasti pa več člankov v Novi dobi. Za avstralski Midland Express je 1992 napisala članek Quiet reflection of my country. V svoji evidenci, ki še zdaleč ni popolna, ima 45 člankov in drugih spisov, med katerimi so nekatere črtice in esejistični zapisi. V zelo širokem kult., izobraževalnem in vzgojnem delovanju se je Š. skazala tudi kot socialna delavka, še posebej pri občini Altona. Predavala je o zgod. Slovencev tudi na univerzi za tretjo dobo (U3A). Počasi okreva po prometni nesreči (1994) in je še vedno dejavna kot slov. kult. delavka v Avstraliji. Kot upokojenka živi v Macedonu pri Melbournu.

Prim.: NL 24. jun. – 31. jul. 1986; A. Klinkon, Med dvema domovinama, Dnevnik, 66, 20. avg. 1991.

Pšč