Švara, Vladimir (1907–2005)

ŠVARA Vladimir (Vlado), pevovodja, glasbenik, po poklicu elektromehanik, r. 19. jun. 1907 v Ricmanjih pri Trstu, živi v Trstu. Oče Anton, krojač in gostilničar, mati Frančiška Gulič; bratje Ivan Ernest, Darko, Danilo, Vinko, pevovodje in glasb. (gl. čl.). Osn. š. v Ricmanjih, v Trstu 1. razr. realke in tehn. zavod Galileo Galilei (1922–26}, kjer se je usposobil za avtomobilskega elektromehanika. Poklicno delo je opravljal pod raznimi gospodarji in samostojno do okr. 1975, ko je stopil v pokoj. Ob poklicnem delu pa se je Š. vneto predajal glasb. umetnosti, zlasti na področju zborovskega petja, kjer je veliko dosegel, da ga moremo uvrstiti med najuspešnejše in najzaslužnejše zborovodje med faš. in tudi v povojnih letih na Prim. Glasbo je študiral 7 let na GlasbM v Trstu, kjer so mu bili prof. za klavir, pev. tečaj in harmonijo Sr. Kumar, V. Šonc in V. Mirk. Ko je bil 14 let star, je že sedel v domači cerkvi za orglami in kaki dve leti pozneje je po odhodu učitelja Ceruta prevzel ricmanjski cerkv. in pev. zbor Slavec ter ga vodil do razpustitve 1907, cerkv. do poroke in preselitve v Trst. Od tedaj naprej je brez prestanka deloval na tem področju do 1982 ter občasno vodil tudi zbore v trž. okolici. 15 let je bil tudi pevovodja v srb. pravoslavni cerkvi v Trstu. Posebno pri Sv. Jakobu, kamor je prišel 1934, je kot pevovodja tamkajšnjega cerkv. in prosv. zbora zapustil trajne sledove svojih odličnih zmožnosti, velike ljubezni in navezanosti na zborovsko petje. Pod njegovimi vodstvom se je Šentjakobski zbor razvil v eno najboljših, pev. skupin na Prim. v zadnjih predvojnih letih. O tem pričajo številni nastopi v mestu in okolici, a tudi v bolj oddaljenih krajih naše dežele, kamor je zbor mnogokrat ponesel slov. pesem, ki je bila tedaj prepovedana. 1938 je Š. naučil Šentjakobčane Vodopivčevo spevoigro Kovačev študent, ki so jo z velikim uspehom ilegalno podali v gostilni na Lovcu v trž. predmestju. Istega leta so bili ob prazniku sv. Save povabljeni na jsl. konzulat v Trstu, kjer so bili deležni laskavega priznanja. Leto pozneje so priredili lep in zahteven koncert v samem središču mesta (v ul. sv. Frančiška). Oba zbora je vodil do zapora, prosv. skrivaj, in oba sta imela tedensko po dve vaji, ki so se jih udeleževali vsi pevci. Zaradi te dejavnosti je bil Š. večkrat klican na zagovor, v jeseni 1940 je bil zaprt 20 dni, kmalu zatem 6 mes. Iz zapora so ga odpeljali v konfinacijo, najprej na otok Tremiti, od tam v Sellano in čez nekaj časa v Collazzone blizu Perugie, od koder je po razsulu It. v jeseni 1943 pobegnil domov. Š. pa ni miroval niti v internaciji, ampak je v Sellano in Collazzone vodil cerkv. pev. zbore ter jih med drugim naučil tudi nekaj slov. nabožnih pesmi v ital. prevodu. - Po vojni je nadaljeval z delom in vodil obnovljeni šentjakobski pev. zbor I. Cankar, s katerim je dosegal velike uspehe in priznanja na številnih nastopih in samostojnih koncertih doma, na RAITrstA in na gostovanjih po Jsli (Lj., Kranj, Jesenice, Bgd, Skopje, Niš, Novi Sad). Zbor je vodil do 1956, ko se je sam razpustil. Vodil je tudi nabrežinski, rocolski in dolinski pev. zbor. Okr. 1967 je obudil ricmanjski zbor ob njegovi 70-letnici. Deset let kasneje je prevzel še vodstvo ricmanjskega otroškega oz. mladinskega zbora. Š. se je uveljavil tudi kot skladatelj; uglasbil in harmoniziral je več pesmi, ki jih zbori radi izvajajo. Svoje življenje je popisal v spisu Žalostni in veseli spomini iz težkih časov (PDk 24. jan. do 4. febr. 1979, deset nadaljevanj). Ves povojni čas je bil odb. in nekaj let podpreds. GlasM. - Za svoje delo je prejel več priznanj in odlikovanj. Že 1939 so mu šentjakobski pevci poklonili srebrno kolajno. 1969 je prejel od Rep. sveta Zveze kult.-prosv. organizacij Sje Gallusovo plaketo; SPZ pa mu je ob proslavi društva Slavec iz Ricmanj podelila zlato piščalko. - Nekaj zadnjih let je poučeval glasbo in petje na slov. osn. šolah v Ricmanjih in pri Domju.

Prim.: Osebne podatke zbral L. Premru; L. Premru, Slov. petje pri Sv. Jakobu, JKol 1976, 223–33, z več fotografijami pevcev, Š-ova sl. 225; Fre (F. Udovič), Sedemdeset let Vl. Š., PDk 19. jun. 1977 s sl.; Olga Ban, O kult. in društvenem delu od leta 1927 do danes, Sv. Jakob, 218–39 z več fotograf. pevcev; Neva Lukeš, Osemdeset plodnih let Vl. Š., PDk 28. jun. 1987 s sl.

Jem.