Rutar, Pavla (1904–1973)

ŠTUCIN Pavla, por. RUTAR, uradnica, r. 26. apr. 1904 v Cerknem, najmlajša med 10 otroki, u. 3. avg. 1973 v Lj. Oče Jožef, zgubila ga je pri 14 letih, mati Marija Obid, izgubila jo je pri 2 letih. Z odliko je dovršila 4 razr. osn. š. v Cerknem, zasebno dekliško 8-razr. š. v zavodu Lichtenthurn v Lj., uspešno trg. š. na Dunaju, bivajoča pri bratu Martinu, trgovcu s kmet. stroji, kjer so se shajali slov. stud. Obvladala je slov., nem. in it. jezik. Od 1. avg. 1921 do 18. avg. 1923 je vodila pisarno odv. dr. Gruntarja v Cerknem. Od 1. jan. 1924 do 31. maja 1928 je bila tajn. in matičar na občini Grahovo ob Bači, nato odpuščena. Odpustitveni dekret je ohranjen. Poveljnik karabinjerjev Serra na Grahovem je z ovadbami vztrajno zahteval odpustitev Š. iz službe, a pošteni podeštat Avg. De Toni, ki je bil prijatelj Slov., se je upiral, zato je bil premeščen v Kal nad Kanalom. De Toni je povedal Š., da je prosil za zaščito prijatelja ministra Dina Grandija, ki mu je odgovoril, da bi mu v starih pokrajinah It. mogel, a v Jul. kraj. mu ne more pomagati. Š. je bila vestna, nesebično je pomagala vsem, zato je ostala v trajnem spominu v Baški grapi, še zlasti na Grahovem. Z letom 1927 je sodelovala v ileg. organ. TIGR v Baški grapi z vodji ileg. celic Fr. Golobom na Grahovem in s člani celice. Razdeljevala je lit., jo tudi nosila iz Jsle. Prejemala je tudi pošto od kurirjev iz Jsle. Po odpustitvi se je obrnila na odv. dr. Eng. Besednjaka v Gor., ki je vložil tožbo proti obč. Grahovo, ker bi morala Š. po zakonu ostati po odpustitvi še 5 mes. na delov. mestu. Obč. Grahovo je morala Š. izplačati 5 mes. plač in povrniti sodne stroške. Okt. 1928 se je izselila v Jslo, dalje sodelovala v TIGR in v prim. emigr. organ. Okt. 1928-jan. 1929 je bila zaposlena za hrano pri les. trg. Iv. Hajnikarju v Boh. Bistrici, febr. - maj 1929 pri lesni industr. Fr. Premrov v Martinjaku pri Cerknici za borno plačo, jun. - sept. 1929 v hotelu Jokler na Bledu. Od 1. okt. 1929 do izgona v Srbijo in po vrnitvi je bila zaposlena v Tovarni nogavic v Lescah. Tu je nudila vsestransko pomoč ubežnikom s Prim. v taki meri, da so jo nazivali »hotel Pavlica«. V njenem stanovanju so se shajali vidni antifaš. ubežniki s Prim. Po obvestilu Rudija Papeža, ustanovitelja partij. celice v Lescah, da bo družina izseljena, je Š. še isti večer, 30. jun. 1941, oddala vso zalogo hrane ter razna oblačila in obutve za snujoči se partiz. odred na Jelovici. Naslednjega dne je bila s 6-letno in 5-mes. hčerko odgnana v Šentvid nad Lj. (mož Ludv. Rutar je bil že prej zaprt v Begunjah). 7. jul. 1941 so jih odpeljali v Smeder. Palanko v Srbijo. Živeli so v zelo slabih razmerah, ker jih zaradi prepovedi ni smel nihče zaposliti. Oboleli so vsi 3 otroci (sin se je rodil v Smeder. Palanki), Š. pa je stalno mučila malarična mrzlica in druge bolezni. Možev brat Ant. Rutar, ki je bil šef želez. postaje v Mokronogu, jim je preskrbel domovnico v Mokronogu, da bi se preselili iz Srbije, toda faš. oblast je prepovedala vrnitev Š. in možu Ludv. Rutarju na it. ozemlje. Š. je bila kljub nadzorstvu povezana z OF. Pregovorila je dva nem. vojna ujetnika, Slov. iz It., da sta iz ujetništva ušla in se pridružila partiz. Š. se je 27. jul. 1945 vrnila v Lesce in se s 1. jan. 1946 zaposlila v Tovarni nogavic, zaradi bolezni pa je bila s 75 % invalid. upokojena.

Prim.: T. Rutar, TolmZb 1975; Isti, Pavli Štucin Rutarjevi v spomin, PDk 18. avg. 1973; Isti, Pavla Štucin-Rutar, PrimN 1973, št. 34; izjave Andr. Brovča, Kranj, Jan. Strnovška, Lesce, Ferd. Kende, Idrijske Krnice; življenjepis Štucinove; podatki Ludv. Rutarja.

Rut.