Štanta, Vinko (1884–1959)

ŠTANTA Vinko, duhovnik, r. 22. jan. 1884 v Mirnu pri Gor., u. 30. dec. 1959 v Šempolaju. Oče Mihael, sluga, mati Uršula Cotič. 1897 je stopil v pripravnico v Gor., nato na nem. gimn. Kot dijak je bil pet let gojenec Alojzijevišča, 1907 pa se je vpisal v gor. Centralno semenišče. V duhovnika je bil posvečen že po tretjem letniku 25. jul, 1910. V četrtem letniku bogoslovja je opravljal službo semeniškega prefekta, po končanem študiju pa je bil jul. 1911 imenovan za kpl. v Volčah, že teden dni po prihodu je tamkajšnji žpk Zarli u. in je Š. postal samostojen, avg. 1912 pa je bil premeščen v Šempeter pri Gor. v pomoč obolelemu žpku Gotardu Pavletiču (PSBL II, 586). Apr. 1913 je dobil še dekret za soupravo Vrtojbe, učil pa je tudi na š. v Volčji Dragi. Okt. 1914 je nastopil službo vikarja v Kostanjevica na Krasu, od koder je soupravljal Temnico. Med svojimi verniki je vztrajal tudi po izbruhu sovražnosti na soški fronti med prvo svet. vojno, Kostanjevico pa je zapustil med zadnjimi vztrajajbčimi civilnimi prebivalci avg. 1916. Za tolikšno požrtvovalnost ga je avstr. vlada odlikovala z zlatim zaslužnim križem in s trakom z zlato krono. Umaknil se je v Komen in nato v Kazlje. Jan. 1918 ga je gor. nadškof Sedej poslal za vikarja v Mavhinje, dobil je še službo uprav. devinske župnije in dekanije. Nov. 1920 je postal vikar v Šempolaju, od tu je soupravljal Mavhinje in Sesljan. V tem obdobju se je ves posvetil delu za dvig Kraševcev iz vojnih razvalin ter za njihov verski, moralni, prosv. in gosp. napredek. To dušnopastirsko vnemo je ohranil še v pozni starosti, tako da je 1958 zapisal: »Nunc desidero quietem...« (Sedaj si želim počitka). Umrl je po trimesečni bolezni v svoji šempolajski župniji, kjer je bil na novoletni dan 1960 pokopan poleg svojega očeta. Po njegovi smrti je bilo zapisano, da so slov. verniki »izgubili zaslužnega moža, ki se je tudi v najbolj nevarnih časih goreče in odločno bojeval za pravice Cerkve, duhovnikov in ljudstva, duhovniki pa svetniškega dekana, ki ga v službi za dobro ni zadržala nobena zunanja ovira«.

Prim.: Liber baptizatorum in ecclešia St. Georgii in Miren a. 1884 (kopija v NadškAGor.); Catalogus sacerdotum archidioeceseos Goritiensis ab anno 1903 (NadškAGor.); KatG 7. jan. 1960; NL 7. jan. 1960; KolGMD 1961, 70–72; Calendarium sacerdotum defunctorum dell'Arcidiocesi di Gorizia compilato da don Barto per conto della Congregazione dell'Addolorata, Gor. 1977, 364 (z napačno navedbo datuma smrti).

M. V.