Škerk, Josip (1886–1968)

ŠKERK (SKERK) Josip, družbeno politični delavec, gostilničar in posestnik, r. 17. apr. 1886 v Trnovci (hiša po domače »v Bajti«) pri Nabrežini, u. istotam 28. avg. 1968. Oče Ivan, gostilničar in posestnik, mati Josipina Lupinc, gospodinja. Dovršil je osemletko v Šempolaju, nato vodil na domu gostilno in kmetijo. 1914 je bil med soustanovitelji Kmečke posojilnice v Šempolaju in ostal njen edini preds. vse do njene vključitve 1930 v Kmečko in obrtniško posojilnico v Nabrežini. V tej je bil nato podpreds. do smrti. Bil je glavni pobudnik odpora proti poskusom faš. oblasti, da bi se polastila te važne gospodarsko-finančne ustanove na tem delu Krasa, ki je tako ostala v slov. rokah. 1915 je bil vpoklican v avstr. vojsko in poslan na bojišče v Karpate. Tam je prešel v rusko ujetništvo in prebil dve leti v Ukrajini in nato še tri leta v Sibiriji, kjer je doživel revolucijo in kontrarevolucijo. Uspelo mu je, da se je izognil mobilizaciji v tamkajšnjo kralj. legijo in se vrnil iz Tomska v Sibiriji preko Moskve in Leningrada v jeseni 1920. Njegova brata Gracijan in Štefan (ta je umrl 1943 v it. koncentr. taborišču v Renicciju pri Arezzu) sta se takoj priključila generalu Maistru v Mariboru, sodelovala v bojih za sev. mejo in potom ostala v Jsli. - Na obč. volitvah jan. 1922, je bil Š. izvoljen na krščansko-socialni listi za župana v Šempolaju in to do njegove prisilne odstavitve na osnovi zloglasnega kralj. odloka z dne 4. febr. 1926. Takrat je bila šempolajska občina priključena k devinsko-nabrežinski in je bil imenovan it. župan (podestà) v osebi V. Brovedanija. Kot župan se je z uspehom uprl internaciji šempolajskega župnika Vinka Štante ter obnovil cerkv. in šol. zgradbo, ki sta bili hudo prizadeti v prvi svet. vojni. - Škerkova gostilna je bila med dvema vojnama, tudi zaradi svoje prikladne krajinske lege, stalna javka za sestanke, izmenjavo pošte ipd., narodnih in antifaš. delavcev ter borcev vseh barv in smeri, ki so nadaljevali v težkih pogojih svoje polit. in narodnoobrambno delo. Tako je imel Š. vlogo povezovalca in zaupnika konspirativnega delovanja in je osebno poznal številne slov. politike in kulturnike ter bodril tudi med domačini slov. zavest. V njegovo gostilno so zahajali tudi razni pevski zbori in skupine, zlasti iz Trsta, katerim je bilo onemogočeno petje v njihovem ožjem krogu. Leta 1936 so mu zaprli gostilno pod pretvezo motenja miru, toda sodnik dr. Ulaga (po rodu Slovenec) ga je oprostil in tako mu je bilo vrnjeno dovoljenje. Bil je v prijateljskih odnosih z dr. Kerševanom, doma iz bližnje Samatorce, ki je bil dolga leta načelnik policije v Lj. in nato načelnik jsl. policije v Bgdu. Jeseni 1941 je začel sodelovati s prvimi part. aktivisti, ki so prišli iz Sje. Ko se je spomladi 1942 začelo širiti partizanstvo po Krasu, je Š. prevzel vlogo povezovalca in aktivista. Jan. 1943 so ga aretirali policisti Posebnega inšpektorata javne varnosti in osebno mučila, za kar je imel trajne posledice, poročnik Miani in kapetan Colloti v zloglasni »Villa Triste« v ul. Bellosquardo v Trstu. Nato je bil zaporih v Trstu, Benetkah in Forlìju. Obtožen bil veleizdaje države in sodelovanja z oboroženimi uporniki in je čakal na proces pred Posebnim sodiščem in po njegovem razpustu po padcu fašizma pred vojaškim sodiščem. Po 8. sept. 1943 je zbežal iz zapora, takoj stopil v NOV in POJ ter bil imenovan za komandanta prvega bataljona Kosovelove brigade. Po prvi nemški ofenzivi je prešel na terensko delo in bil referent v južnoprim. okrož. odb. ter podpreds. odb. OF za nabrežinsko občino. Marca 1945 mu je nem. vojska izropala domačijo. - Po vojni je bil podpreds. NOO za občino Devin-Nabrežina, dokler ni prevzela oblasti ZVU. 1949 bil izvoljen na prvih svobodnih volitvah na listi Neodvisne social. zveze za občinskega svetovalca občine Devin-Nabrežina in bil nato član enega ožjega odbora do 1952. Š. se je dobro zavedal pomena zemlje, zato je napel vse sile, da bi slov. kmet ohranil lastno zemljo na tržaškem podeželju, predpogoj za ohranitev narodne samobitnosti. Zato je bil med pobudniki in ustanovitelji jan. 1950 Kmečke zveze in po njeni združitvi nov. 1968 z Zvezo malih posestnikov njen preds. vse do smrti. Samozavestno je pomagal, da bi slov. ljudje ohranili ljubezen do lastne zemlje, ker je bil prepričan, da narod ne more živeti brez lastne zemlje. Sin dr. Josip Skerk, odvetnik in politik (PSBL III, 376–77).

Prim.: Podatki sina dr. Josipa; J. Š., JKol 1969, 31. neoštevilčena stran s sl.; M. Waltritsch, Slov. bančništvo in posojilništvo na Goriškem, Gor. 1982, 210, 211, 254, 458; Isti, Posojilnice na nabrežinskem Krasu, Gor. 1989, pass.

Šah