Šelhaus, Edi (1919–2011)

ŠELHAUS Edi, fotograf, časnikar-fotoreporter, pisatelj, r. 15. avg. 1919 v Podkraju nad Vipavo, živi v Lj. Oče Janko, fotograf, mati Julijana Rupnik, fotografinja. Do petega leta je živel v Trstu, 1924 so ga dali starši v zavetišče sv. Jožefa v Šentvidu nad Lj. in tu je dovršil osn. š. in na Škof. klas. gimn. dva razr. Leta 1930 so se starši iz Trsta preselili v Jslo: oče je vodil fotografsko delavnico v Zgbu, mati v Škofji Loki. Š. se je pri materi naučil fotografiranja in je fotografski poklic opravljal v Škofji Loki, nato v Zgbu, končno v Slovenj Gradcu. Vojaški rok je odslužil pri letalstvu v Skopju, potem je živel v Škofji Loki do začetka 1943, ko je odšel k part. v škofjeloške hribe. 1944 je bil v Radovni pri Bledu težko ranjen. Po okrevanju je puško zamenjal s fotogr. aparatom in se v Beli krajini pridružil članom foto sekcije pri Izvrš. odb. OF. Postal je vojni dopisnik-fotoreporter. Na osvobojenih in polosvobojenih krajih je posnel na stotine prizorov o življenju part. vojske in zaledja. Znani so posnetki ob Kolpi in na Notranjskem, nekateri so bili že med vojno objavljeni v zavezniških časnikih. - S fotoaparatom je prišel v osvobojeni Trst, nato je fotografiral ustanovitev prve slov. vlade v Ajdovščini in osvoboditev Lj. Najprej je delal kot fotoreporter v uradu za informacije vlade LRS, nato je bil snemalec pri drž. film. podjetju. S kamero je spremljal po Sji izgradnjo opustošenih krajev, poleti 1945 se je pridružil zavezniški ekipi UNRRE, ki je snemala dokumentarni film v Bosni. Vodstvo novoustanovljenega film. podjetja za Sjo ga je poslalo v jeseni 1945 v Trst, da bi za slov. film. obzornik, za film. novosti Bgd in razne dokumentarne filme posnel dogodke v Trstu in okolici. Fotografije pa je prispeval tudi za PDk in dnevnike v Lj. Delal je v težkih okoliščinah, v spopadu s policijo je bil ranjen, zaprt. Ob resoluciji Informbiroja je prenehal delati s filmsko kamero in postal fotoreporter samo pri trž. Delu, Unità in Lavoratore. V središču mesta je odprl fotostudio EDI (ul. Oriani). - 1957 se je preselil v Lj., se zaposlil pri Slov. poročevalcu do prenehanja izhajanja ter spremljal važnejše kult., polit., športne dogodke po Sji, Jsli in tujini. Fotografije je objavljal v ilustr. reviji Tovariš, Ted. tribuni, agenciji Tanjug in v časnikih v ostalih jsl. republikah. Sodeloval je na številnih fotogr. razst. doma in v tujini ter prejel vrsto nagrad in priznanj, npr.: 1965 prvo nagrado na II. razst. fotografije v Mrbu; 1970 tretjo nagrado na svet. razst. novinarske fotografije v Pragi; 1973 Petkovo nagr. za življenjsko delo za pomembne prispevke s področja fotoreporterstva; 1979 Tomšičevo magr. za življenjsko delo; potem še prvo in tretjo nagrado na razst. jsl. športne fotografije v Zgbu, prvo nagr. Yu-press-foto v Bgdu za najboljši posnetek leta, častne diplome za sodelovanje na svetov. razst. novinarske fotografije v Haagu 1962, 1963, 1964, 1966... - Upokojitev je dočakal v ured. Dela v Lj. 1973, še vedno pa je spremljal s fotoaparatom pomembnejša dogajanja pri zamej. Slov. na Tržaškem in Koroškem. Po upokojitvi se je posvetil pisateljevanju. 1976 je izdal angl. knjižico The bale out (izskočite) (izd. Zveza združenj borcev NOV, Lj. 1976, 54 str.). Opisuje reševanje zavezniških letalcev, ki so zasilno pristali med zadnjo vojno v Sji. Knjiga je bogato ilustrirana. Stotinka sreče (Borec 1980, 310 str.) je mozaik napetih reševanj zavez. letalcev, za kar je avtor tri leta načrtno zbiral gradivo po vsej Sji. Dodane so številne fotografije. Fotoreporter. Spomini (Borec 1982, 354 str.) opisuje svoje življenje, vendar posveča glavno skrb dogodkom iz fotoreporterskih izkušenj, torej družbi, iz katere je zajel najrazličnejše osebnosti in dogodke. Nadrobno opisuje razmere v povojnem Trstu, težave z it. nacionalisti in z ZVU. Pri pripovedovanju je stvaren, neposreden, klen. Veliko je dokumentarnih fotografij. Oj pusti me živeti (Kmečki glas 1984, 236 str.) je zbirka fotografij in zgodb o živalih. Fotozgobe - Potopriče - Photostories (Delavska enotnost 1985, 126 str. in 313 fotografij) imajo komentar v slov., shr. in angl. Zbogom, Liberty Bell (Del. enotnost 1988) obravnava spet usodo predvsem amer. letalcev, ki so se v dramatičnih okoliščinah rešili na slov. tla, gledana z njihovega zornega kota. V Delu (okt. 1988) je objavil potopis po ZDA, ki jih je tega leta prekrižaril.

Prim.: Osebni podatki; Knjiga 80, 228–29 (Stotinka sreče); 82, 395–96 (Fotoreporter).

Pan